Moja muza ni mehkužna bledolična gospodična




Yüklə 79.32 Kb.
tarix24.04.2016
ölçüsü79.32 Kb.


MOJA MUZA
Moja muza ni mehkužna

bledolična gospodična;

Črnogorka je, Špartanka,

deva zdrava, ognjevita.


Moja Muza ne poseda

v mesečini v polusanjah,

ona ljubi jasne dneve,

ljubi vroče sončne žarke.


Moja Muza se ne joče

nad svetovnim górjem bridkim,,

resno kliče le na delo,

ki naj spasi nas edino! –


V levi baklo, v desni handžar

kvišku dviga moja Muza;

razsvetljuje teme klete

in s tirani se bojuje.

MEJNIK
Sejm bil je živ. Prodal i on je Lahom

tam par volóv.

Zakasnil se je. V pozni, temni noči

sam gre domov.


»Hm, pravijo, da ni baš varno iti

tod obsorej!

Popotnike da včasih rado straši

ob cesti tej.


Pa bil je Martin svoje dni vojak vam,

na straži stal,

ponoči čul tam uro bíti vsako –

pa bi se bal?!


Še pri Custozzi bal se nisem smrti,

zrl ji v oči –

pa tukaj mar ko dete bi trepetal,

če list šušti?!...

Dospe do svoje hoste... Čuj, iz teme:

»»Joj! Kam bi dél?«« –

»Kaj? – Kdo si božji? – Kam naj deneš, vprašaš?–

I, kjer si vzel!«


»»Vzel sem med svojoj bil in tvojoj lastjo,

mejnik le-tá,

presádil ga skrivaj na last sem tvojo

za sežnja dva!


Oh, in sedaj, odkar moj duh odplaval

na óni svet,

nazaj ga nosim, kamen ta prekleti,

pač sto že let!


Oh, to teži!««... Zabliska se: PO cesti

pred njim sopeč

pripognjen stopa sosed Vid, na rami

mejnik noseč!...

Pa bil je Martin svoje dni vojak vam,

in ni se bal...

Kako nocoj domov je prišel s sejma,

pa le ni znal!


A čudno prinesó mu vsi novico,

ko sine svit:

»Sinoč umrl je nagle smrti sosed,

mejaš naš – Vid!«

MUTEC OSOJSKI
»Pozdravljam te, oj temni, stoletni samostan!

Pozdravljam te, zelena jezerska tiha plan!

Prelepi skriti biser koroške ti zemljé,

bo li miru kraj tebe tu našlo mi srce?«...


Popotnik, kdo si tuji, ki sam s seboj golčiš?

Ob jezeru Osojskem po cesti mi hitiš?

Junaška ti je hoja in plemenit je stas,

oči žaré ti živo, a bled je tvoj obraz...


Priromal je pod gôro, do samostanskih vrat.

Pred samostanom sivi sprehaja se opat...

A romar ta je mutec, nagovora ne zna;

odgovor on menihu na listu pisan dá...


»Kaj čitam v pismu tvojem? Iz Rima si prispel?

In tu pri nas ostati, počiti bi si htel? –

Le z manoj, mož pobožni! Če srce ti zvestó,

za hlapca nam očetom boš služil ti lahkó.«


Molče gre za opatom čez samostanski prag.

Najnižje posle v hiši on dan opravlja vsak.

Najprvi je na nogah, ko jutro se rodi,

poslednjemu na večer sen stisne mu oči.


In nihče več ne vpraša, kdo on je ter od kod,

kje zíbelka mu tekla in kje njegov je rod.

Neznan kot bil je prišel in tuj ostane vsem.

Kdo pač bi ž njim se menil – saj mož je tih in nem!

*

Bolnika dnes previdet osojski gre opat.



Tam v celici tesnobni leži mu nemi brat.

Na postelji ubožni je mutasti bolnik;

s popotnicoj približa se mu izpovednik...
»Oh, oče moj častiti, poslúšajte me zdaj!« –

Čuj, govori li mutec? Godi se čudo – kaj?

Ni bil li v samostanu nad sedem dolgih let?

In zdaj zna govoriti, kar mogel ni popred!...

Počasi govore si razbremenjuje vest...

O dneh preteklih burnih – oj dolga je povest!

Povset o škofu svetem – Staníslav mu ime –

ki z mečem on je nékdaj prebodel mu srce...

*

In ko je na Osojah napočil tretji zor,



mrtvaške pesmi v cerkvi menihov pel je zbor.

Na sredi cerkve v krsti je hlapec nemi spal;

za njega v plašču črnem opat je mašo bral.
Pel mašo oča Tenho in molil je tako:

»Naj pride njega duša, o Bog, tja gor v nebo!

Glej, delal je pokoro naš nemi samotar,

brat Boleslav, kralj poljski... zavreči ga nikar!«

BRODNIK
Med skalami Sava šumi,

valove mogočne vali,

v naróčaj jih Dunavu tira.

Čoln ziblje ob bregu se tam,

a ridič mi v njem sedi sam,

na veslo se truden opira...


»Hoj, starec, kar veslo zdaj v dlan

pa hitro na drugo tam stran

čez šumno prepelji nas Savo!

Čuj, turško rumeno zlató

plačilo bogato ti bo...

Če nočeš – ti vzamemo glavo!


Molčita že polje in log,

tam onkraj slavonski ostrog

v neskrbnem že spanju počiva.

Zaviti v plašč temne noči

ogledat poslani smo mi,

kod zdaj naš sovražnik se skriva...«

»»Ne maram za vaše zlató!

Čemu mi pač ribiču bo?

Zastonj vas čez reko prepeljem!

Res sivo že glavo imam,

a vam je nocoj še ne dam!

Rad vašim ustrezam poveljem!««


Že čolnič od brega leti

in nese oglednike tri...

Veslaje pa ribič ozira

srepó se v vrtenje vodâ,

ki rado se s čolni igra

in slastno na dno jih požira...


»Pač hrabro srce ti imaš,

izvrsten prevoznik si naš;

ni takega blizu okoli!

A nas tam pohvali glavar,

prekrasen pač čaka nas dar,

krasnejši nas ni še nikoli!«

»»Na mestu!«« – dé ribič krepkó –

a veslo zažene v vodó

»»Tú vaše in moje plačilo!««

»Bes, djaur!« še krik iz valóv,

iz mokrih je Save grobóv –

potem pa vse tiho je bilo...


PONOČNA POTNICA
Po nebu ščip plava,

šumi, šumi Drava...

»Prepelji, brodnik, me takoj!

Oh, meni mudi se,

in preden zdani se,

mi daleč je priti nocoj.«


Po nebu ščip plava,

šumi, šumi Drava...

Čez reko čoln črni leti.

A potnica pozna,

velika in grozna

z brodnikom v njem tiho sedi.

»Telo ko kost suho

zavijaš v rjuho;

mrtvašk iz ust diše ti puh!

Pod čelom prikrita

dva ogla gorita...

Živ človek si, ali si duh?«


»»Kaj znoj si otiraš?

Kaj v me se oziraš?

Napréj, naprej tiraj svoj čoln!...««

In žena vzravna se,

glej, veča se, rase –

ves čoln že je skoraj je poln.


Po nebu ščip plava,

šumi, šumi Drava...

Pri bregu! Čoln butne na kraj...

»Kdo tujka si grozna?

O, potnica pozna,

brodnino odštej mi sedaj! –«

»»Za manoj smrt bleda,

puščoba in beda,

strah, stok in drget pred menoj!

Kdo tvoja sem druga?

Ime mi je – kuga!

Nocoj grem na desni breg tvoj!


V vsak dom se odpravim,

ljudi vse podavim...

A tebi naj milost storim!

Ne boš čul vpijočih

in gledal ne mročih –

zdaj prvega tebe vmorim!««

ČAŠA NESMRTNOSTI
»Kadar ob smrtni uri duša

stopi človeku do grla ...

Kdo mu ponudi čarovne pijače,

da bi ga otel?«

Koran, sura 75.
Turban pisan diči ruso glavo,

damaščanka mu visi ob boku.

Knjiga sveta je pred njim odprta, –

koran čita mladi Abduraman,

koran čita, suro baš o smrti,

in o smrti in življenju večnem.

Svetel dan mu sije skozi okno,

krasno jutro v izbo se smehlja mu,

jasno jutro, dete vesne mlade,

ali v duši jasno ni kalifu.

Težke misli misli Abduraman!...

»Smrt! Že zopet duha obletavaš,

vešča črna, misel nevesela?

Smrt? Umreti! – Moram li umreti?...

Allah, v srcu vžgal ti čut ljubezni,

glavi vdihnil si duhá modrosti,

meč oblasti dal si roki moji!

Glej, kako naj ločim od ljudi se!

Veže nanje me ljubezni spona!

Glej, kako naj misliti prestanem?

V duhu nosim svet in – tebe, Allah!

Glej, kako naj z mečem se razstanem!

Najzvestejši mi je on tovariš...«

V težkih mislih je kalif kordóvski!

V težkih mislih tri pozove k sebi:

Zove k sebi Hákima, zdravnika,

zove k sebi Sófra, čarovníka,

zove k sebi derviša Rašída.


Stopi predenj prvi, Hakim, lečnik.
»Ni li leka zoper smrt na sveti?

Duh čemú nam? In čemú so vede? –

Mora biti – večno čem živeti!«

»»Jasni emir, sonce zemlje španske!

Srečen sem, da smem pred tabo stati!

Moč veliko ima znanost naša,

ali vsakdo večnosti ni – vreden!...

Ti nastrezi si v kristalni čaši

rose v polju, predno sonce vzide,

stôpi v rosi biserov mi morskih,

pij pijačo mojo juter sedem...

Večno živel bodeš, emir jasni!««


Jedva svita dan se nad Kordóvoj,

s čašoj v roki spe kalif iz mesta.

V polje ide, predno sonce vzide,

roso streže v časo si kristalno.


S polnoj čašoj v grad se svoj povrne,

vrže vanjo biserov peščico;

čaka, čaka na čarovno pitje,

ali biser ne stopi se v rosi!


In že stopi predenj Sofer slavni.

»Svetli emir, muslimanov dika!

Neumrlost dati če ti Sofer.

Mnogo more veda res zdravniška –

vse premore veda čarovniška,

alkimija, sveta veda naša! –

Glej je čaše, ki nesmrtnost daje!

Pij zdravilo njeno čudodelno,

pij zlató, v tej čaši raztopljeno –

pij iz kupe moje si nesmrtnost!«


»»Sam poskusi jo poprej, pijačo!

Nagni krepko, Sofer moj učeni!««


»Svetli emir, čaša ta ni zame –

ti edini...!«


»»Sam poskusi prvi!

Naj pijače vidim prej učinek!««


Dvigne Sofer kupo svojo k ustom,

a kalif nad Sofrom damaščanko.

»»Glejmo, je li pitje tvojo pravo«« –

Abduraman mu odrobi glavo.

Stopi predenj stari Ali Rašid:
»Najmodrejši si v Kordóvi, serec?

Čuj, povej mi in skrivnost razjasni:

Ni li leka zoper smrt na sveti?

Mora biti – večno čem živeti!«

Dvigne roko stari Ali Rašid,

derviš stari v halji siromaški,

siva brada mu do pasa pada, –

dvigne desno pa kalifu reče:


»Leka iščeš, mladi Abduraman,

leka rad bi, ki nesmrtnost daje,

pil zdravilo, ki ti večnost daje?

Iskal leka takega pri vračih,

iskal že si ga pri čarodejih –

prevarili pa so vsi te kruto...

Sam imaš jo čašo čarodejno,

sam naredi pitje si nesmrtno!

Čaša tvoja je – življenje tvoje!

Sam napolni z večnosti jo lekom!

Čaša tvoja je življenje tvoje.

Vlivaj vanjo vsak dan dela dobra,

dela slavna za rojake svoje,

za rojake in za domovino!

Zlega čina pa ne ena kaplja

v čašo nikdar ti ne kani toto!

Prej ne nehaj vlivati v posodo,

dokler polna ti ne bo do roba,

dokler polna čisto ni do – groba!...

Truplo tvoje pač strohni v gomili,

ali čaša tvojih del ostane!

Narod tvoj bo pil iz čaše tvoje,

s pitjem njenim bode se napajal –

v delih svojih živel sam boš večno!...«


Knjiga sveta je pred njim odprta,

a ne čita mi kalif korána,

zre za starcem, ki čez prag odhaja,

zre za njim, sam sebi si šepeče:

»Tá utegne biti čaša prava,

čaša tvoja, modri Ali Rašid!«

ANKA
Gre po stezi čez poljé zeleno

Anka mlada, dete zapuščeno.

Kovčeg lahek nese mi v levici,

solze z desnoj briše si po lici;

joče milo mi sirota Anka,

stoče milo, toži brez postanka:

»Oj, cvetice, srečne ve sestrice,

jasno vedno vam je lepo lice;

jad nobeden srca ne pretresa,

solza vam ne kane iz očesa.

A gorjé mu, kdor od doma mora,

kdor na domu nima več prostora,

komur starše v hladni grob dejali,

kogar kruha služit so poslali!

Morete mi, rože, razodeti,

kaj sirote delamo na sveti?«


A cvetice cvetejo, dišijo,

Anki mladi ne odgovorijo.

Stopa dalje po stezici Anka,

bol premišlja svojo brez prestanka;

ptici vsaki žalost svojo toži,

ptici v grmu, ki veselo kroži:

»Kaj vam pravim, pevke moje mile,

kaj vesele bi pač ve ne bile!

Skrb vam níkdar srca ne pretresa,

solza vam ne kane z očesa.

A gorjé mu, kdor od doma mora,

kdor na domu nima več prostora,

komur starše v rani grob dejali,

kogar kruha služit so poslali!

Hočete li, ptice, razodeti,

kaj sirote hodimo po sveti?«


A veselo ptice žvrgolijo,

Anki mladi ne odgovorijo.


Ide Anka, pride do potoka,

pak na brvi zaihti, zajoka:

»Potok bistri, voda žuboreča,

bol neznana tebi je skeleča.

Kak lahkó mi tod skakljaš po polji,

sonce, tema – vse ti je po volji!

A gorjé mu, kdor od doma mora,

kdor na domu nima več prostora,

komur starše v temni grob dejali,

kruha služit pa siroto dali...

Potok bistri, veš li razodeti,

čemu pač smo reveži na sveti?«


Sliši voda to ihtenje vroče,

čuti solze, vase padajoče;

teče potok šumno po livadi,

reče potok hladno Anki mladi:

»Daleč mene pot po svetu vodi,

dosti potok vidi, koder hodi.

To-le ve ti, dekle, razodeti:

Prva nisi – zadnja ne na sveti!«

ZIMSKA ROMANCA
»Pet mesecev?!... Do maja, se mi zdi,

ko kuriti nehámo že peči...


Saj veste, kaka moč je lepe žene!

Jaz ljubil njo sem, ona, ona mene.

Če vrabec sme iskati si družice,

kdo to človeku braniti bi kanil?

No, nama zákona ni nihče branil,

naravne, pravijo, so to pravice. –


Ljubezen bila vsa je dota njena,

jaz njej dal kos sem svojega – imena!...

Gospod sodnik! Prijetno tu pri vas je.

Ej gorka peč, ej ljuba ti toplota, –

ko godci godli bi okrog života!

A druga pela v koči tam pri nas je!

Ko zdajle brilo je krog prhle koče,

na oknih led je vence vil cvetoče.

Na smrt je bolna ona mi ležala,

ki črvom lačnim je življenje dala.

In jaz doma, gospod sodnik, brez dela;

brez dela pa nas eden nima jela...

Odrveni, okameni že s časom

človeku srce v revnem tem življenju

in v borbi tej za kruh in v tem trpljenju.

A bede naše odoleti glasom

več mogel nisem. Planem tja na grad:

,Otroci zmrzujejo mi v eni uri...

drv prosim malko, da se peč zakuri!‘ –

,,Ha, če jih zebe, pa gredo naj spat!‘‘


,Gospod premilostni, pa prosim kruha!‘

,,Beračem tu ne peče se, ne kruha!‘‘


,Obleke stare bode morebiti,

da mogel deco golo bi pokriti‘...

,,Poberi se!‘‘...
Ostavil bil sem grad –

in tisto noč sem moral biti – tat!

In ,greh je krasti‘, rekla mi je mati,

pokojna mati – Bog ji nauk plati! –

Srce imate, sodni vi gospod!

Usmilite še mojih se sirot!

Da moji ne bi to kar jaz postali,

da ne grešili bi in ne jemali:

Kar dajte z mano vred jih vse zapreti,

da jesti bodo mogli in se greti!...


Ej, draga peč, preljuba ti toplota,

tu godci godejo okrog života.

A zunaj tam kako spet s snegom mete

in v divjem plesu vihra suče pete!«

SLOVENSKA LEGENDA
»Odprite!« pred rajem začuje se klic

in nekdo že trka tri krati...

Že s ključi za pasom in radostnih lic

stoji sveti Peter med vrati.


»Kdo duša si božja?« jo praša vratar,

od glave do nog premotri jo...

»»Slovenec ponižen, nebeški ključar,

in v rajsko želim domačijo!««


»Slovenec! Oh, rad, rad verjamem vam to!

Predobro pač vam ne godi se;

zatorej vsak rajši ostavi zemljó

pa k nam gor čim brž preselí se.


Iz vsakega najdete tukaj stanu

velikih in slavnih svetnikov,

iz vašega jadnega samo rodu

največ jih je, žal – mučenikov!

No, predno otvorim vam sveti naš raj,

prestópiva večnosti meje –

oprôstite, pri nas je tak običaj –

kako vam častito ime je?«


»»Slovensko mi Primož je Trubar ime,

saj kdo me utegne poznati...««

»Že dobro!« Šentpeter mu reče smejé –

»počakajte tukaj pred vrati!«


Žari se dvorana nebeška, žari,

od bajnih leskeče se luči;

pred svatov nebeških sijajne klopi

postavi Šentpeter se s ključi:


»Iz solzne doline tuj neki gospod

na pragu tam naše je hiše!

Poprosil ponižno me baš je za vhod,

a Primož Trubar se piše!«

»»Kaj? Trubar?«« prestraši škof Tekstor

se – »»E!

Kako? Primož Trubar ste rekli?

Živi li še ta do današnjega dne?

Ni davno li zgôrel že v pekli?
Po vsej domovini vam nekdaj razpel

bil vražje on je svoje mreže;

ovčice mi vse poloviti je htel –

gospoda gotovo to ve že!««


»Križ božji! Oh, Luter slovenski je tu!«

Bolestno škof Tomaž Hren vzdahne –

»Še tukaj pred njim ne bom ímel miru?!

Na dno vic nazaj naj se pahne!


Pripeljal nemara s seboj kar cel sod

slovenskih mi Svetih je Pisem;

peči bil sem kurit dal ž njimi povsod;

vseh mogel dobiti, žal, nisem!« –

»»Pomislite,«« Slomšek se oglasi –

»»pomislite, sveti očetje!

Kar Primoža na zemlji nič več ne živi,

preteklo nad tristo nam let je!


O veri njegovi ni bilo sledu

v Slovencih o mojem že časi...

Predlagam, da raj se otvori možú,

da brat naš zaslužni se spasi!


V jeziku premilem on prvi iz vseh,

o, čujte, nam knjige je pisal!

In greh, ki učinil ga bil je, ta greh –

spokorniku Bog je izbrisal!...««


Joj, kakšen prepir vnel in spor se na to

po celi slovenski je strani!

Še drugi začeli nastavljati so

uho radovedno rajani.

Z Jeronimom, glej, učenjak Avguštín

smehljaje se tam pogovarja;

s Kvirínom šepeče tu škof Viktorín,

kazaje na Petra, vratarja.

Cirilu, Metodu pa Nikolaj,

sam papež, na glas se poroga:

»No, slišita, brata predraga, sedaj?

To slavna slovanska je sloga!«...


In angelci zlati, okrog letajoč,

s perutmi že delajo veter...

Pri vratih brez sape, obupano zroč,

ko v tleh ukopán stoji Peter...


»Mir!« – s trona visokega svojega Bog

zdaj glas svoj svarilni povzdigne,

Slovence takoj potolaži okrog,

z rokoj pa vratarju pomigne.

»Do danes vaš Trubar je v ognju pripet

za greh se svoj óstro pokôril,

od danes pa tukaj naj z vami bo vred

za to, kar je dobrega storil!


Ker v vašem jeziku vas prvi učil

moliti in psalme je peti,

zdaj večno me bo po slovensko slavil

pevaje svoj: ,Sveti, sveti‘...«


In ključ zarožlja in, glej, raj odprt...

in Trubar ponižno pristopi...

Med slavnimi brati (pač mnogim na srd!)

Bog sesti veli mu na klopi.


Prešeren, glej, tam mu naproti hiti:

»Naj bom jaz tvoj prvi častitelj!

Iz narodne smrtne, stoletne noči

na delo si prvi buditelj!«





Verilənlər bazası müəlliflik hüququ ilə müdafiə olunur ©azrefs.org 2016
rəhbərliyinə müraciət

    Ana səhifə