Franco Alfano Libreto Giuseppe Adami, Renato Simoni




Yüklə 101.69 Kb.
səhifə2/3
tarix23.02.2016
ölçüsü101.69 Kb.
1   2   3

Življenje in delo Giacoma Puccinija

22. december 1858 – Rodi se v Lucci (v italijanski pokrajini Toskana) materi Albini Magi (por. Puccini) in očetu Micheleju Pucciniju. Oče in njegovi predniki so bili ugledni glasbeniki, ki so službovali kot kapelniki (maestro di cappella) v katedrali sv. Martina zaporedoma kar 124 let (od 1740 do 1864).

1864 – Umre Puccinijev oče Michele. Giacomo obiskuje deški zbor katedrale sv. Martina. Skrb za njegovo glasbeno vzgojo prevzame Giacomov stric, Fortunato Magi.

1876 – Napiše prvo tehtnejše delo, Preludij za orkester (Preludio a orchestra).

1877 – Motet Plaudite populi za bariton, zbor in orkester.

1878 – Nastanek skladb Vexilla regis prodeunt (himna za moški zbor in orgle), Mottetto (Motet) in Credo.

1880 – Zaključi Glasbeno šolo Giovannija Pacinija (L'Istituto Musicale Giovanni Pacini) in se vpiše na študij kompozicije pri Stefanu Ronchetti-Montevitiju, Amilcareju Ponchielliju in Antoniu Bazziniju na Glasbenem konservatoriju v Milanu. Nastanek skladbe Salve del ciel regina (za sopran in harmonij) ter maše Messa di Gloria za štiriglasni zbor, orkester in soliste.

1881Melancolia (Melanholija) za bariton in klavir (ali orkester), Scherzo za godalni kvartet.

1882Ad una morta za bariton in klavir (ali orkester), Salve Regina za sopran in orgle (ali harmonij), Trio za dve violini in klavir, Preludio sinfonico (Simfonični preludij) v A-duru.

1883 – Zaključek študija na milanskem konservatoriju. Kot diplomsko delo napiše Capriccio sinfonico (Simfonični capriccio), s katerim vzbudi interes kritikov in širše javnosti. Na tekmovanje založniške hiše Sonzogno se prijavi z opero Le Villi (Vile), ki je bila prvič izvedena 31. maja 1884 v milanskem gledališču Teatro Dal Verme.

1884 – Začne se Puccinijevo dolgoletno sodelovanje z uglednim glasbenim založnikom Giuliem Ricordijem (Casa Ricordi).

23. december 1886 – Rojstvo sina Antonia v izvenzakonski skupnosti z življenjsko sopotnico Elviro Bonturi (por. Gemignani).

1889Praizvedba opere Edgar v milanski Scali (Teatro alla Scala), ki pa žal ni dosegla večjega uspeha. Založba Ricordi stopi v bran skladatelju in za neuspeh okrivi libreto Ferdinanda Fontane.

1890 – Ustvari godalni kvartet Crisantemi (Krizanteme) v spomin preminulega prijatelja in savojskega vojvode, Amedea d'Aoste. Napiše tri menuete za godalni kvartet.

1891 – Začetek dolgoletnega in uspešnega sodelovanja z libretistoma Giuseppejem Giacoso in Luigijem Illico.

1892 – Puccini revidira opero Edgar in jo skrajša s štirih dejanj na tri (dramma lirico in tre atti). Opera kljub temu ne doživi večjega uspeha.

1893 – Praizvedba opere Manon Lescaut v gledališču Teatro Regio v Torinu, s katero doseže velik uspeh. Z izjemo nekaterih priložnostnih del v različnih žanrih se skoraj popolnoma posveti komponiranju oper.

1896 – Praizvedba opere La bohème v Torinu (Teatro Regio), s katero doseže novo raven umetniške zrelosti in je še danes ena izmed najpogosteje izvajanih opernih mojstrovin.

1899/1900 – Puccini konča opero Tosca, s katero se v kompozicijskem smislu približa Wagnerju in tako nakaže nove slogovne tendence. Praizvedba opere je bila 14. januarja 1900 v rimskem gledališču Teatro Costanzi.

1904 – Poroka z dolgoletno življenjsko sopotnico Elviro Gemignani. Praizvedba opere Madama Butterfly v milanski Scali (17. februar 1904). Puccini pozneje opero revidira kar štirikrat, in sicer za Teatro Grande di Brescia (1904), londonski Covent Garden (1905), pariško gledališče Opéra-Comique (1906) ter Teatro Carcano (1920).

1905 – Nastanek Rekviema za sopran, tenor in bariton ter orgle (ali harmonij) ter prva izvedba v Milanu.

1906 – Smrt sodelavca in libretista Giuseppeja Giacose.

1910 – Do tega leta doseže Puccini svetovno slavo. Praizvedba opere z elementi verizma La fanciulla del West (Dekle z zahoda) v newyorški Metropolitan Operi. Opero je skladatelj prišteval med svoje najboljše umetniške dosežke.

1912 – Smrt Puccinijevega založnika in prijatelja Giulia Ricordija. Založbo prevzame njegov sin Tito, s katerim se Puccini sporeče, partituro naslednje opere pa preda drugemu založniku, Sonzognu.

1917 – Praizvedba opere La rondine (Lastovka) v Monte Carlu. Pozneje (leta 1920 in 1924) ustvari še dve različici te opere.

1918 – Druga »ameriška« praizvedba Puccinijeve novitete v Metropolitan Operi, Il trittico (Triptih), ki ga sestavljajo enodejanke Il tabarro (Plašč), Suor Angelica (Sestra Angelica) in Gianni Schicchi.

1919 – Puccini po naročilu napiše Rimsko himno v čast padlim italijanskim vojakom ob koncu 1. svetovne vojne.

1920 – Puccini začne s komponiranjem svoje poslednje opere Turandot.

1923/1924 – Pucciniju ugotovijo raka na grlu, zdravi se v Bruslju s tedaj novo eksperimentalno terapijo z radiacijo.

29. november 1924 – Puccini umre zaradi srčnega napada, ki je posledica komplikacij med terapijo. Opero Turandot pusti nedokončano (prvi dve dejanji sta bili dokončani in že orkestrirani, tretje pa se zaključi s smrtjo sužnje Liù in pogrebnim sprevodom).

1926 – Italijanski skladatelj Franco Alfano dokonča opero Turandot po skladateljevih skicah.

25. april 1926 – Praizvedba opere Turandot v milanski Scali (Teatro alla Scala).

2001 – Italijanski skladatelj Luciano Berio napiše nov zaključek opere Turandot na pobudo mednarodnega glasbenega festivala na Kanarskih otokih.

Biografije
Loris Voltolini, dirigent

Dirigent Loris Voltolini, rojen v Splitu na Hrvaškem, je na Glasbeni akademiji v Zagrebu končal študij dirigiranja in klavirja. Poklicno pot je začel leta 1980 kot dirigent Opere HNK v Splitu, kjer je ostal do leta 1990. V Splitu je bil tudi vodja in dirigent komornega zbora HNK ter komornega zbora Ivan Lukačić. Med letoma 1991 in 1995 je bil vodja dirigent Opere HNK v Zagrebu, od leta 1994 do 1995 pa umetniški direktor in vodja dirigent Opere HNK na Reki.



Voltolinijev repertoar obsega več kot 60 opernih in baletnih del, koncertni pa mnoge oratorije, simfonije ter številna druga dela za orkester. Sodeloval je na mnogih festivalih doma in v tujini. Kot dirigent sodeluje s HNK Split, HNK Zagreb, HNK Reka kot tudi z zagrebškim filharmoničnim orkestrom, s Slovensko filharmonijo, z orkestrom Filharmonije iz Seville, s Simfoničnim orkestrom Hrvaškega radia, z orkestroma Dubrovniškega poletnega festivala in salzburškega Mozarteuma ter z mnogimi drugimi. Gostoval je v Italiji, Španiji, Avstriji, Makedoniji in Južni Koreji.
Filippo Tonon, režiser, koreograf, scenograf in oblikovalec luči

Vsestranski gledališki ustvarjalec Filippo Tonon je diplomiral iz arhitekture na beneški fakulteti IUAV. Poleg gledališča je pomemben del njegovega življenja tudi glasba, s katero se je začel ukvarjati že v otroštvu: najprej se je učil igranja na klavir, nato pa se je posvetil študiju petja na glasbenem konservatoriju »A. Pedrollo« v Vicenzi, kjer je leta 2001 tudi diplomiral v razredu prof. Paole Fornasari Patti, s katero še danes sodeluje. Po študiju je sodeloval z Akademijo Kairos, z ustanovo, ki se specializira z izpopolnjevanjem pevcev in igralcev. Tonon se z enako zavzetostjo in angažmajem »spopada« z več ustvarjalnimi aktivnostmi hkrati. Kot pevec je med drugim nastopil v Offenbachovi komični operi Monsieur Choufleuri, v Zgodbi o vojaku (L'Histoire du soldat) Igorja Stravinskega, Bizetevi opereti Le Docteur Miracle, Purcellovi operi Dido in Enej (v Olimpijskem gledališču v Vicenzi), Bersteinovem muzikalu West Side Story, Tutinovem Obutem mačku, v Operi za otroke (L'Opera delle Filastrocche) Antonia Virgillia Savone, Poplavi Stravinskega (Filharmonično gledališče v Veroni) ter v gledaliških predstavah z odlomki iz del Shakespearja in Federica Garcie Lorce. Nastopil je tudi v Webbrovem muzikalu Fantom iz opere ter v projektu Mozartova skrivnost (The Secret of Mozart) Fabrizia Castanie. Kot asistent režije je sodeloval pri mnogih opernih postavitvah, med drugim pri Santicchijevi inscenaciji Mozartove opere Don Giovanni (Festival v Bassanu, 2000) ter Purcellove opere Dido in Enej (Olimpijsko gledališče v Vicenzi, 2001). Leta 2002 je postal asistent poslovnega direktorja Fundacije Arene iz Verone, kjer je v času poletnih opernih produkcij nadzoroval izvedbo postavitev oper, kot so Aida (režija F. Zeffirelli), Madama Butterfly (režija F. Zeffirelli), La bohème (režija A. Bernard), La Gioconda (režija P. Pizzi), Tosca (režija H. de Ana), Anna Bolena (režija G. Vick), La sonnambula (režija H. de Ana), Aida (režija G. Solari), Seviljski brivec (režija H. de Ana) in Carmen (režija F. Zeffirelli). Leta 2002 je ustvaril tudi svojo prvo glasbenogledališko režijo, in sicer za projekt Il Mondo della Luna (Svet na Luni) B. Galuppija za Galuppijev festival v Benetkah. Pozneje je sodeloval pri uprizoritvah Verdijevega Trubadurja (režija M. Testi) v Verdijevem gledališču v Sassariju ter Mozartove opere Ugrabitev iz seraja (režija G. Strehler) za gledališče São Carlos v Lizboni. Kot režiser in scenograf se je podpisal pri produkcijah oper, kot so Donizettijev Ljubezenski napoj, Mozartov Don Giovanni ter Mozartova spevoigra Bastien in Bastienne. Leta 2005 je ustvaril scenografijo za praizvedbo sodobne opere Una notte nel bosco (Noč v gozdu) Antonia Zanona za Fundacijo Arene iz Verone ter za premiero Ponchiellijeve komične enodejanke Il parlatore eterno. V gledališču San Sebastian je leta 2006 sodeloval pri produkciji Mozartove opere Ugrabitev iz seraja, še istega leta pa se je podpisal pod scenografijo za koncert Suggestioni del Sud America na glasbo Astorja Piazzolle, ki je bil izveden meseca oktobra v veronski Areni, ustvaril pa je tudi scenografijo za balet Pepelka (Teatro Filarmonico v Veroni) s premiero v mesecu decembru. Leta 2007 je režiral kar dva Carissimijeva oratorija, in sicer Jefto in Baltazarja, ki sta bila uprizorjena v Madridu, prav tako pa je izdelal scenografijo za film, ki se je predvajal na koncertu Simfoničnega orkestra iz Savone. Kot scenograf je sodeloval pri postavitvi baleta Jago (december 2007) in še dveh umetniških projektov (L'onesta poesia di un inganno F. Antonionija ter Sen kresne noči F. Mendelssohna). Leta 2012 je bil producent Verdijeve opere La traviata (Teatro Verdi, Padova) ter asistent režije v mariborski produkciji Lehárjeve operete Vesela vdova. Dve leti zatem je bil producent Bizeteve opere Carmen (Mestno gledališče v São Paulu), letos pa se po štiriletnem premoru vrača v Opero SNG Maribor, kjer se podpisuje kot avtor inscenacije Puccinijeve opere Turandot.
Rebeka Lokar

Slovenska sopranistka Rebeka Lokar je rojena v Mariboru, kjer je tudi obiskovala lokalno glasbeno šolo. V nadaljevanju študija je izpolnjevala svojo pevsko tehniko pri italijanskem baritonu Mauru Augustiniju. Svojo pevsko pot je začela kot mezzosopranistka; debitirala je z vlogo Clotilde v Bellinijevi operi Norma leta 2005 v Operi SNG Maribor. Septembra 2007 je prejela štipendijo Teatra Lirico Sperimentale v Spoletu za projekt »Nuova Europa«. Kot mezzosopranistka je oblikovala vloge, kot so Berta v Seviljskem brivcu, Gospa Bentson v Lakmé, Marthe Schwertlein v Faustu, Polovsko dekle v Borodinovi operi Knez Igor, Lola (Cavalleria rusticana), Mercedes v Carmen, Tisba v Rossinijevi Pepelki, s katero je nastopila tudi na turneji po Japonski in Umbriji. Sledile so vloge, kot so denimo Amneris v Aidi, Maddalena v Rigolettu, Fenena v Nabuccu, Flora v operi La traviata in Giovanna v Rigolettu v beneški operi La Fenice leta 2010 in marca 2011. Novembra 2010 je spremenila repertoar, ki je primernejši za njen vokal, nato pa se je kot lirsko mladodramski sopran predstavila na številnih koncertih in recitalih. Junija 2012 je debitirala kot Amelia (Ples v maskah) v Teatru Regio v Torinu pod taktirko dirigenta Renata Palumba. Avgusta 2012 je debitirala v vlogi Santuzze (Cavalleria rusticana) v okviru umbrijskega poletnega festivala v Terniju. Leta 2013 je debitirala v sopranski vlogi v Verdijevem Rekviemu v Operi SNG Maribor, poleti 2013 sledi debi z vlogo Abigaille (Nabucco) na festivalu na Comskem jezeru (Italija). Leta 2014 je nastopila v vlogi Medeje v Cherubinijevi Medeji v opernem gledališču v Bielefeldu (Nemčija), nato pa še v vlogi Amneris (v Verdijevi operi Aida) v okviru mednarodne turneje Opere SNG Maribor na Japonskem. Maja 2015 je debitirala v vlogi Minnie v Puccinijevi operi Dekle z zahoda (La fanciulla del West) v Operi SNG Maribor, nato sledi vloga Amelie (Ples v maskah) na Open Air Festivalu v Braunschweigu (Nemčija), kmalu zatem se je predstavila kot Abigaille (Nabucco) na festivalu Taormina Opera Stars v znamenitem grškem amfiteatru v sicilijanski Taormini. Oktobra 2015 je debitirala z vlogo Helene v originalni izvedbi Verdijevih Sicilijanskih večernic pod dirigentskim vodstvom Nikše Bareze v HNK Zagreb.


Gabriela Georgieva

Po diplomi iz solopetja na Državni glasbeni akademiji »Pančo Vladigerov« v bolgarski prestolnici leta 1998 je sopranistka nadaljevala s študijem petja na Bolgarski akademiji umetnosti in kulture »Boris Hristov« v Rimu. Pozneje se je vokalno izpopolnjevala pri tenoristu Kaludiju Kaludovu in Geni Dimitrovi, ki je tudi sicer močno vplivala na njeno umetniško pot. Svojo kariero je začela v bolgarski Varni, kjer je debitirala v vlogi Leonore v Verdijevi operi Trubadur (Il trovatore) leta 2002, zatem pa še v vlogi Amelie iz Verdijeve opere Ples v maskah (Un ballo in maschera), ki jo je prvič odpela v Nacionalni operi v Sofiji, kjer je med drugim upodobila vlogo Maddalene iz spektakularne uprizoritve Giordanove veristične opere Andrea Chénier. V naslovni vlogi Verdijeve velike opere Aida je nastopila v Državni operi Rousse, nato pa še na prvem mednarodnem opernem festivalu na Cipru. Jeseni 2004 je upodobila vlogo Amelie (Ples v maskah) v Španiji in Franciji, v začetku leta 2005 pa vlogo Leonore (Trubadur) v Nemčiji. Bila je gostja mednarodnega glasbenega festivala »Peter Dvorsky«, festivala Europalia ter moskovskega Bolšoj gledališča. Udeležila se je številnih mednarodnih pevskih tekmovanj, na katerih je bila večkrat nagrajena, med drugim na tekmovanjih »Hristo Brambarov« (druga nagrada, 2002), »Katia Popova« (prva nagrada, 2003), »Boris Hristov« (druga nagrada, 2004). V obsežnem pevkinem repertoarju zasledimo poleg že omenjenih tudi vodilne sopranske vloge v operah, kot so Dido in Enej (Dido), Nabucco (Abigaille), Atila (Odabella), Don Carlo (Elisabetta), Tosca (naslovna vloga), Sestra Angelica (naslovna vloga), Manon Lescaut (naslovna vloga), Cavalleria rusticana (Santuzza), La Gioconda (naslovna vloga), pela pa je tudi sopranske partije v Pergolesijevem himnusu Stabat Mater, Verdijevem Rekviemu ter v ciklu Pesmi za Mi (Poèmes pour Mi) Olivierja Messiaena. Še posebej v zadnjih letih se je v različnih evropskih opernih hišah uveljavila kot izvrstna interpretka naslovne vloge v Puccinijevi poslednji operi Turandot (zlasti v Nacionalni operi v Sofiji leta 2009) ter drugih zahtevnih vlog, kot so Abigaille (Opera v Gradcu), Aida (Palača umetnosti v Barceloni, Nacionalni avditorij v Madridu, Rimska opera), Amelia (Ples v maskah, produkcija Opere v Zürichu), Tosca (Opera v Bernu) itd. Leta 2013 je v Züriški operi ob tenoristu Robertu Alagni nastopila kot Abigaille (Nabucco), leto zatem pa še v isti vlogi v Dunajski državni operi pod taktirko Philippa Augina. Leta 2014 je nastopila še v vlogah Tosce, Aide in Elisabette tako v sofijski kot zagrebški operni hiši. Med najvidnejšimi angažmaji v letu 2015 spadata vlogi Aide in Lady Macbeth v newyorški Metropolitan Operi, ki so jima sledile še prepričljive upodobitve Tosce, Jaroslavne, Amelie in Elisabette v Državni operi v Sofiji.


Sabina Cvilak

V Mariboru rojena sopranistka Sabina Cvilak se je po diplomi leta 1996 vpisala na Univerzo za glasbo in upodabljajočo umetnost v Gradcu, in sicer v razred prof. Annemarie Zeller na oddelku za solopetje, kjer je leta 2004 diplomirala z odliko. Že v času študija je zmagala na nekaterih tekmovanjih in postala stalna gostja v mestnem gledališču v Leobnu, kjer je debitirala v Mozartovi operi Figarova svatba, Léharjevi opereti Carjevič, Kálmánovi opereti Grofica Marica in v komični operi Divji lovec Alberta Lortzinga. Pozornost javnosti je pritegnila zlasti po dunajskem debiju v Blochovi operi Macbeth, ki je bila izvedena v okviru Dunajskih slavnostnih tednov. V sezoni 2004/2005 je bila štipendistka Karajanovega sklada in članica dunajske Državne opere, kjer je nastopila v operah Dafne, Rensko zlato, Valkira, Somrak bogov, Figarova svatba, Čarobna piščal, Aladin, Ljubezenski napoj idr. V vlogi Liù iz Puccinijeve opere Turandot je nastopila v hamburški Državni operi, kasneje pa tudi v Singapurju in v Finski nacionalni operi v Helsinkih. Med vidnejšimi vlogami spadajo tudi Micaëla iz Bizetove opere Carmen, Fiordiligi v Mozartovi operi Così fan tutte in Marjetica v Gounodovem Faustu (s slednjima vlogama je debitirala v Operi SNG Maribor). V naslednjih letih je požela odlične kritiške odzive kot Mimì v Puccinijevi operi La bohème, Liù v Turandot, Desdemona v Otellu, Nedda v Glumačih, Marinka v Prodani nevesti ter za svoje solistične partije v Mahlerjevi Drugi in Osmi simfoniji, v Nemškem rekviemu Johannesa Brahmsa, Brittnovem Vojnem rekviemu, Straussovih Štirih poslednjih pesmih, Beethovnovi Deveti simfoniji, Bachovih pasijonih, Mozartovih mašah in drugih vokalno-instrumentalnih delih.

Na povabilo slovitega tenorja Placida Dominga je v sezoni 2007/2008 debitirala kot Mimì v Nacionalni operi v Washingtonu in požela izvrstne kritike; uspehu so sledila vnovična povabila, in sicer za vlogi Liù in Micaële, ki ju je upodobila tudi na odru losangeleške Opere. V sezoni 2010/2011 je kot Mimì nastopila v operah v Kölnu, Palmi de Mallorca, Helsinkih in v Hongkongu, kot Desdemona v Operi v Palm Beachu, kot Mařenka v Valencii in kot Micaëla v Pamploni.

Sodeluje s številnimi simfoničnimi orkestri (filharmoniki v Monte Carlu, Dresdnu, Beogradu, Bratislavi, Zagrebu, Nizozemska filharmonija, Nacionalni orkester Francije, Londonski simfoniki, Orkester Slovenske filharmonije idr.), prav tako je redna gostja številnih glasbenih festivalov, kot so Dunajski slavnostni dnevi, festivala v Aix en Provence in v Savonlinni, ter uglednih glasbenih gledališč in koncertnih prizorišč (Dunajska državna opera, Theater an der Wien, Alte Oper Frankfurt, Concertgebouw Amsterdam, londonski Barbican, dvorana Averyja Fischerja v New Yorku idr.).

Po uspešni izvedbi Rossinijeve Male slavnostne maše s tenoristom Andreo Bocellijem je redna spremljevalka njegovih koncertnih turnej po Aziji, Veliki Britaniji in drugod po Evropi. Posega tudi po sodobnejšem opernem repertoarju – nastopila je kot Kitty v operi Doctor Atomic sodobnega ameriškega skladatelja Johna Adamsa. Med njenimi angažmaji velja omeniti tudi vloge, kot so Fiordiligi (Così fan tutte), Tatjana (Jevgenij Onjegin), naslovna vloga Puccinijeve opere Suor Angelica, Elsa (Lohengrin) in Čočo san (Madama Butterfly).
Andreja Zakonjšek Krt

Sopranistka Andreja Zakonjšek Krt se je rodila v Celju, kjer tudi živi. Po diplomi iz glasbene pedagogike na mariborski pedagoški fakulteti se je izpopolnjevala na oddelku za koncertno petje na Visoki šoli za glasbo in upodabljajočo umetnost v Gradcu in diplomirala z odliko. Od sezone 1996/1997 je kot solistka redno zaposlena v Operi SNG Maribor, kjer se je predstavila v vlogah Rosine (Seviljski brivec), Micaële (Carmen), Adine (Ljubezenski napoj), Adele in Rosalinde (Netopir), Maud v krstni izvedbi opere Princesa vrtoglavka Josipa Ipavca, Musette (La bohème), Nannette (Falstaff), Pamine (Čarobna piščal), Belinde (Didona in Enej), Antonie (Hoffmannove pripovedke), Sophie (Werther), Liù (Turandot), Jerice (Zlatorog), Donne Francesce (Črne maske), Hanne Glawari (Vesela vdova), Elvire (Italijanka v Alžiru), v naslovni vlogi opere Rusalka idr. Redno gostuje tudi v SNG Operi in baletu Ljubljana, kjer je prvič nastopila kot Metka v Humperdinckovi pravljični operi Janko in Metka, zatem pa še kot Susanna (Figarova svatba), Norina (Don Pasquale), Zerlina v Mozartovi operi Don Giovanni, Berenice v Rossinijevi operi Prilika dela tatu, Valencienne in Hanna v Lehárjevi Veseli vdovi, Grilletta v Haydnovem Apotekarju, ki je bil na rednem programu Festivala Ljubljana itd. Je prepričljiva interpretka opernih in operetnih vlog kot tudi koncertnih vokalno-instrumentalnih del in samospeva. Sodelovala je s Slovenskim komornim zborom, s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija, Slovensko filharmonijo, pianistkama Natašo Valant in Danielo Candillari in drugimi. Večkrat je že nastopila na Festivalu Radovljica. Njen koncertni repertoar obsega dela od zgodnjega baroka pa vse do glasbe 20. stoletja, med drugim je kot solistka sodelovala v izvedbah Händlovih, Telemannovih, Bachovih, Haydnovih in Mozartovih vokalno-instrumentalnih del. Leta 2004 je pri Založbi kaset in plošč RTV Slovenija izšla njena prva zgoščenka z naslovom Slovenski in francoski samospevi, ki sta jo posneli s pianistko Natašo Valant – omenjeni plošči so se pod okriljem iste založbe pridružile še nekatere druge, sodelovala je tudi s pianistko Bredo Zakotnik, s katero sta leta 2006 v Slovenj Gradcu izvedli koncert Wolfovih, Schubertovih in Schumannovih samospevov, ki ga je posnel tudi Radio Slovenija. Na omenjeni plošči lahko zasledimo dela Antona Lajovica, Rista Savina, Gabriela Fauréja, Clauda Debussyja ter Léa Delibesa. Sodeluje tudi z orkestrom Hiše kulture Celje, s katerim je med drugim nastopila v Ipavčevi operi Teharski plemiči (Marjetka) in v Kálmánovi opereti Grofica Marica.


Mojca Bitenc

Mojca Bitenc je študentka petja v razredu prof. Barbare Jernejčič Fürst na Akademiji za glasbo v Ljubljani, kjer končuje tudi študij medicine na Medicinski fakulteti. Glasbeno šolanje je začela v glasbeni šoli Nazarje, kjer je obiskovala pouk klavirja, violončela in petja. Večkrat se je udeležila slovenskega državnega tekmovanja mladih glasbenikov, nazadnje leta 2013 v Brežicah, kjer je prejela zlato plaketo in drugo nagrado. Kot solistka je sodelovala z godbo Zgornje Savinjske doline, Občinskim pihalnim orkestrom sv. Rupert, s Simfoničnim orkestrom Cantabile, z Orkestrom SNG Opera in balet Ljubljana, Orkestrom Slovenske vojske, Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija, Orkestrom Slovenske filharmonije, s Slovenskim komornim zborom in z Mešanim pevskim zborom Akademije za glasbo. Udeležila se je tudi pevskih seminarjev prof. Vlatke Oršanić in prof. Helene Lazarske. Maja 2013 je pela vlogo Deianire v novi operi La Karneroika, ki jo je ustvaril mladi italijanski skladatelj Davide Antonio Pio in je bila izvedena v Dvorani Marjana Kozine v Slovenski filharmoniji ter v Padovi. Nastopila je na solističnem recitalu Akademije za glasbo in krstno izvedla dva samospeva iz cikla Štiri Kosovelove pesmi skladatelja Lojzeta Lebiča. Solistični recital je imela tudi v decembru 2013 v sklopu cikla Mladi mladim (GML). V letu 2014 je pela vlogo Cecchine v istoimenski Piccinijevi operi, in sicer v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani ter v Celju in Puli. Februarja 2014 je bila polfinalistka mednarodnega Mozartovega tekmovanja v Salzburgu. Maja 2014 je prejela prvo nagrado na mednarodnem pevskem tekmovanju Lav Mirski v Osijeku. Konec junija letos je sodelovala na festivalu v Saint Tropezu, kjer je kot solistka nastopila s Simfoničnim orkestrom Cantabile. V začetku septembra je nastopila skupaj z mladimi pevci iz različnih evropskih držav na Freedom Gala koncertu v operni hiši v Budimpešti ob spremljavi njihovega opernega orkestra.

1   2   3


Verilənlər bazası müəlliflik hüququ ilə müdafiə olunur ©azrefs.org 2016
rəhbərliyinə müraciət

    Ana səhifə