Univerza V ljubljani filozofska fakulteta




Yüklə 1.79 Mb.
səhifə8/64
tarix26.04.2016
ölçüsü1.79 Mb.
1   ...   4   5   6   7   8   9   10   11   ...   64

2.2.1.1 Določili socialističnega realizma – tipično in partijnost


Pismo Friedricha Engelsa Margaret Harkness z začetka aprila 1888 vsebuje edino omembo pojma »realizem« pri Marxu in Engelsu.

Realismus bedeutet, meines Erachtens, außer der Treue des Details die getreue Wiedergabe typischer Charaktere unter typischen Umständen.


Omenja torej »zvestobo podrobnostim« in »zvesto reprodukcijo tipičnih značajev v tipičnih okoliščinah«. Postopek tipizacije ni specificiran, pravi samo, da so lahko nazori avtorja deloma zakriti. Zavestne »partijnosti«, enega temeljnih pojmov socialističnega realizma, pismo ne zahteva, in razume Balzaca kot realista »kljub« (zum Trotz) njegovim rojalističnim nazorom.

Pojem tipičnega dodatno pojasnjujeta pismi Marxa (19. 4. 1859)54 in Engelsa (18. 5. 1859)55 Ferdinandu Lassallu o njegovi drami Franz von Sickingen. Marx svari pred »schillerizacijo« (Schillern), preobražanjem individuov v trobila duha časa (Zeitgeist), Engels pa pritrdilno komentira: »Die handelnden Hauptpersonen sind Repräsentanten bestimmter Klassen und Richtungen.« Odtod sledijo izpeljave nejasne vmesne pozicije med individualizacijo in »reprezentativnimi značaji«, ki ni niti osamosvojitev ideelnega niti naključnost individualnega56.



Centralni pojem socialističnega realizma je »partijnost« (Parteilichkeit, partisanship), ki ga prvi uporabi Lenin leta 1895 v besedilu Ekonomska vsebina populizma in njegova kritika v knjigi g. Struva57. Leta 1905 izide Leninov spis Organizacija partije in partijska literatura58, v katerem avtor vključi »literarno udejstvovanje« v celoto organiziranega in planskega delovanja partije.

***


Zgodovinski kontekst debat o socialističnem realizmu so stališča Kominterne (Komunistične internacionale) pod vodstvom Stalina, ki so do leta 1934 zajeta pod oznako »tretje obdobje«59: nekomunistične socialistične stranke so obsojene kot »socialni fašisti«. Po letu 1934 Kominterna spremeni stališče za sto osemdeset stopinj v podporo »ljudskim frontam«. Ta politična usmeritev označuje zavezništva z levimi nekomunističnimi strankami v boju proti fašizmu. Leto 1939 predstavlja konec te politike s paktom o nenapadanju med Sovjetsko zvezo in nacistično Nemčijo Molotov-Ribbentrop. Poleg ljudskih front je kontekst obdobja 1936–1938 tudi t. i. »velika čistka« (Большая чистка) z Moskovskimi procesi, ko je Stalin pobil ali zaprl večino svojih nekdanjih politbirojevskih, partijskih in vojaškopoveljniških sodelavcev.

2.2.2 György Lukács in debate o realizmu v marksističnih okvirih 1936–1938


Marksistične razprave o problemu realizma v literaturi, pod kontroverznim krovnim pojmom socialistični realizem, je močno usmerjal opus madžarskega filozofa in literarnega teoretika Györgya Lukácsa60. Tom Rockmore v svojem uvodu v zbornik Lukács Today: Esseys in Marxist Philosophy (1988) zatrdi, da je po njegovem mnenju Lukács »najpomembnejši marskistični filozof po Marxu in ena najbolj vplivnih intelektualnih osebnosti 20. stoletja« (Rockmore 1) ter pri tem omenja obseg Lukácsove bibliografije, ki obsega skupaj s prevodi del v tuje jezike več kot sedemdeset strani. Zbornik dokazuje uvodno tezo predvsem na področju filozofije v prispevkih avtorjev, ki se ukvarjajo s problemskimi sklopi in stopnjami razvoja Lukácsove misli: od filozofske formacije v neokantovski atmosferi nemške filozofije (študij pri Maxu Webru v Heidelbergu)61, prek razprav o povezavi Hegla in Marxa, problemskega vstopanja v marksistično misel skozi ideje Rose Luxemburg in Lenina, do najpoznejših del, predvsem njegove neobjavljene dva tisoč strani dolge Zur Ontologie des gesellschaftlichen Seins, ki jo zbornik osvetljuje v luči ontologije Martina Heideggerja in Nicolaia Hartmana. Ob razmisleku o Lukácsu se je ves čas treba zavedati tudi njegove zavestne in konstantne povezanosti s Komunistično partijo od vstopa v novonastalo Komunistično partijo Madžarske leta 1918 do smrti leta 1971. Rockmore v tem kontekstu omenja, da je treba Lukácsovo javno obsojanje lastnih preteklih del razumeti kot »[the] practice [of a] peculiar Marxist sport known as public self-criticism [ki ga je avtor izvajal] on more than one occasion« (Rockmore 7), dodati pa je treba, da je bil kontekst objavljanja besedil okoli leta 1938 seveda čas Stalinove »velike čistke«, ki je pomenila zelo konkretno nevarnost za pisanje po vsej Evropi (Aesthetics and Politics 62)62. To besedilo bo iskalo produktivne nastavke za razumevanje realizma, ki so se pokazali Lukácsu skozi specifični marksistični – zanj »socialističnorealistični« – horizont.

Zbornik Aesthetics and Politics (Estetika in politika) leta 1977 zbere poglede, ki so se izkristalizirali okoli leta 1938 ob javnem in zasebnem spopadu stališč marksističnih mislecev Lukácsa, Ernsta Blocha, Bertolta Brechta, Walterja Benjamina in Theodorja Adorna63. Gre za t. i. »debato o ekspresionizmu« (die Expressionismusdebatte), v kateri so sodelovali predvsem levo usmerjeni nemški Judje v eksilu. V zborniku Aesthetics and Politics je objavljen Lukácsov prispevek Za realizem gre (Es geht um den Realismus), ki je izšel v moskovski reviji Das Wort leta 1938 kot odgovor na Blochov napad v imenu ekspresionizma neposredno pred tem v isti reviji64. Bloch v svojem besedilu Razpravljanje o ekspresionizmu (Diskussionen über Expressionismus) odpre osrednje vprašanje, kaj je realnost. Ugovarjajoč Lukácsovi predstavi o objektivni, koherentni in vase zaprti totaliteti realnosti Bloch predstavi modernistično podobo, ki jo obvladujejo pojmi diskontinuitete, razpoke ipd.; omenja »umetniška sredstva diskontinuitete«, predvsem montažo. Odtod izpeljuje princip »novega«, ki se pokaže v režah na površini pojavov, zavzema pa se tudi za princip dialektike rasti in propada ter »subverzije subverzije« kot dvojne negacije, ki naj bi vodila v pozitivni rezultat, kakršnega marksizem, tudi pri Blochu, seveda zahteva (Aesthetics and Politics 22-3). Gre potemtakem za spopad dveh pogledov na svet, ki najdeta svoji uresničitvi v sočasnih, vendar konfliktnih umetnostnih gibanjih65, v realizmu in modernizmu (ključni predstavniki, ki služijo kot primeri v prispevkih, niso samo ekspresionisti – od katerih Lukács pravzaprav spoštljivo, vendar zavračajoče, omenja Gottfrieda Benna –, ampak predvsem Joyce, Kafka in Proust).


1   ...   4   5   6   7   8   9   10   11   ...   64


Verilənlər bazası müəlliflik hüququ ilə müdafiə olunur ©azrefs.org 2016
rəhbərliyinə müraciət

    Ana səhifə