Univerza V ljubljani filozofska fakulteta




Yüklə 1.79 Mb.
səhifə6/64
tarix26.04.2016
ölçüsü1.79 Mb.
1   2   3   4   5   6   7   8   9   ...   64

2.1.4 Problem realizma kot »metode«


»Ein als Methode konzipierter Realismus widersteht seiner Natur nach jeder Fixierung: Das Festschreiben bestimmter Darstellungsformen oder ganz bestimmter Inhalte Macht seine Aufgabe unerfüllbar« (Kohl 226). Pomenljivo je, da spoznavno silo realistične metode Kohl pravzaprav predstavi v zgodovinskem kontekstu 19. stoletja, kar vnaša dvome v njegovo razlago ahistoričnega pojma realizma.

Die dem Realismus eignende Erkenntnisleistung aus seiner ästhetischen Qualität abzuleiten, ist ein relativ neuer Gedanke in der Geschichte der Realismustheorie, der ein gewisses Maß an Säkularisierung der Kunst voraussetzt, impliziert er doch, daß es Einsichten in das Wesen der Wirklichkeit gibt, die nur vom Kunstwerk vermittelt werden können. Solches Realismusverständnis bahnt sich denn auch konsequent mit den erkenntnistheoretischen Zweifeln der empiristischen Philosophie an und verbreitet sich allgemein im 19. Jhrdt., nachdem sich die Überzeugung, die ‚Wahrheit der Wirklichkeit’ schon zu kennen, zerschlagen hatte. (Kohl 194-5)


Za to besedilo bo pomembna vzporednost realističnega diskurza v literaturi 19. stoletja kot sistematičnega načina soočenja z dejanskostjo s sodobnimi historičnimi spremembami v filozofiji in humanistiki nasploh, ki se bo pokazala ob konceptu »realistične poti« Hansa Vilmarja Gepperta v zadnjem razdelku razprave. Zdi se, da se, vsej težnji po transhistoričnosti navkljub, Kohlov realizem kot metoda pojavi vzporedno z literarnim realizmom v ožjem historičnem pomenu besede.

Odgovor na zastavljena vprašanja metodičnega realizma bi bilo treba poiskati še v historičnem pregledu realizma v literaturi, ki se mu je Kohl obširno posvetil. Važni so konkretni primeri, ko je umetniško spoznavanje dejansko opaženo. Iz gornjih navedkov je mogoče razbrati napotke k Aristotelovim spisom, Flaubertovemu opusu, socialistično realističnim teoretskim poskusom (o njih več kasneje) ter francoskemu novemu romanu, ki ga Kohl imenuje »začasni vrhunec« realizma kot metode (Kohl 228).

Aristotelova teorija mimesis ter primer starogrškega mima sta edina pogojna primera realizma kot metode, ki ju Kohl najde v obdobju pred realizmom 19. stoletja. V obeh primerih je problem okvir razumevanja realizma, vprašanje, kako je zasnovan odnos med človekom in svetom. Primer mima je toliko bolj problematičen, ker v njem Kohl najde pravzaprav pravo spoznavno silo humorja ljudstva in nižjih slojev, ki – v nasprotju s homerskim epom in atiško tragedijo – vsaj bežno osvobaja človeka izpod pritiska vladajočih sil45. Poleg tega, da navaja najnižjo stilno raven pogovornega jezika in princip natančnega odsevanja dejanskosti, za njegov kriterij realističnosti ostaja ključna »razsvetljenska« funkicija mima, da:

[…] realistische Kunst [mima] durch eine im Vergleich zum herrschenden Kunstkonvention größere Wirklichkeitsnähe ‚aufklärerische’ Funktion besitzt: Realistische Kunst löst sich ‚rational’ von Darstellungs- und Denktraditionen. Metodisch kann sie daher durchaus einen Weg wählen, die ‚wahre’ Beschaffenheit der Wirklichkeit durch eine bestimmte, durchaus verzerrende Form der Wiedergabe der Realität zu vermitteln. (Kohl 17)


Ne samo, da je na tem mestu težko soditi o mimu, še posebej o dejanskih mišljenjskih horizontih ljudi, ki jim je bil namenjen, ampak se zdi dodatna težava tudi smer raziskovanja novejših interpretacij grških tragedij in epov, ki izhajajo iz povezave z ritualom, iz katerega so nastale46.

Ob primeru Aristotelove potencialne realistične metode je Kohl dosti bolj precizen, pa tudi bolj zadržan. Aristotel razume umetnost kot mimesis, ki je prevrednotena glede na Platonovo podobno razumevanje.

Die Erkentnisse, die Aristoteles in seiner Poetik formulierte [...]. Daß Mimesis, von der empirischen Wirklichkeit ausgehend, eine sinnvolle Strukturierung der Realität zu leisten habe und daß damit die Kunst eine ihr eigne Welt schaffe, daß in einer solcherart mimetischen Kunst Belehrung und Freude zu finden sei und die Kunst einen ihr eignen Erkenntniswert besitze: dies sind die Positionen, die die späteren Realismusdiskussionen immer wieder aufgreifen. (Kohl 39)
Kriterij, ali gre za metodični realizem ali ne, se nahaja v vprašanju – zgoraj sicer zaradi namena pavšalnega povzemanja kar v trditvi -, ali umetniško prikazovanje dejanskosti (mimesis) res poseduje posebno spoznavno vrednost ali ne, in, če ne, potem, ali je nujno, da umetnik poseduje vednost že vnaprej, po vsej verjetnosti sprejeto iz filozofije. To vprašanje pušča Kohl odprto (Kohl 32, 35). Vprašanje se seveda ne suče okoli možnosti alterativne metafizike v umetnosti, ampak bolj v smeri problema morebitne zmožnosti filozofije, da ustvarja strukturirano dejanje, mitos (Kohl 35). V tej konstelaciji Kohl ne more dokazati primera, v katerem bi umetnost ustvarjala novo vednost o stanju stvari. Podlaga Aristotelove mimesis je nauk o entelehiji, del metafizike, ki vnaprej razrešuje težave smiselnosti mimesis. V tej obliki mimesis uresničuje materiji imanentno formo, h katere popolnejši realizaciji teži materija po sebi lastni imanentni usmerjenosti k cilju.

V tem kontekstu se ponuja opazka, da je privzemanje aristotelovske mimesis kot modela realizma v obliki, ki je ločena od njegove (oz. v primeru podobnih teorij, vsakokratne) metafizike, problematično47.

Mimetische Nachahmung steht bei Aristoteles nicht eksakt lokalisierbar zwischen einer dienenden Funktion und den Möglichkeiten einer Methode, Realität unvoreingenommen zu strukturieren. Diese unausgesprochene Bindung der Mimesis an eine vorgegebene Wirklichkeitsinterpretation wird auch bei vielen späteren realistischen Kunstwerken zu konstatieren sein. (Kohl 35)
Kohlov sklep kaže na temeljni paradoks razmerja umetnosti do metafizične podlage dejanskosti, ki jo umetnost, posnemajoč ali odsevajoč, nekako šele naknadno strukturira. To je temelj različnih teorij posnemanja (odseva, zrcaljenja), kjer gre za razmerje ustrezanja znaka dejanskosti referenta, reči ali stanja. Če postane »bližina dejanskosti« problem, npr. da dejanskost ne bi bila več dana v evidenci (kar je sicer za Kohla konstitutivna predpostavka realizma), potem tudi dualizem umetnosti in filozofije (ali npr. znanosti) v zajetju resnice sveta ni več smiseln. Prav tako postane nesmiseln koncept strukturiranja dejanskosti skozi izbor ipd., ki razpira specifično razmerje med svobodno ustvarjalnostjo in zvestobo dejanskosti. Kohl ob Aristotelovi teoriji mimesis razlaga nekoč izredno popularen »paradoks ustvarjalnega posnemanja«, razložen v modernem pojmu strukture, ki pa postane neuporaben, če dejstva, ki bi jih bilo mogoče zvesto upoštevati in ustvarjalno posnemati, sploh niso več dosegljiva (Kohl 33). Kohlov pogled, kot se je že vseskozi nakazovalo, ostaja potemtakem zavezan klasični metafizični podobi sveta. Aristotelovska teorija realizma onkraj vprašanj o umetnosti – torej, v filozofiji – se v srednjem veku ponovno pojavi v »ublaženem« realizmu ob sporu o univerzalijah.

Poleg vprašanja o izdelavi tipičnega, ki z metodološkega vidika obvladuje realizem 19. stoletja in ki bo dodatno razvito v socialističnem realizmu, najde Kohl (86-7) izrecno problemski poudarek na metodi pisanja edino pri Gustavu Flaubertu; v nasprotju z vsebinskimi poudarki sodobnikov, od katerih – in tudi od pojma realizem – se je francoski pisatelj deklarativno distanciral. Razvpita je Flaubertova misel o slogu kot »manière absolue de voir les choses«, ki izhaja iz zaostritve principa posnemanja narave v umetnosti. Umetnost naj bi bila osvobojena čustev in mnenj avtorja (princip »brezčutnosti« - »impassibilité«), dejanja ter zunanje snovi. Umetnost bi tako eksplicirala čisto dejansko bivanje (Wirklich-Sein) realnosti. Flaubert zapiše v pismu Louise Colet s 16. januarja 1852:

Ce qui me semble beau, ce que je voudrais faire, c'est un livre sur rien, un livre sans attache extérieure, qui se tiendrait de lui-même par la force interne de son style, comme la terre sans être soutenue se tient en l’air, un livre qui n’aurait presque pas de sujet ou du moins où le sujet sait presque invisible, si cela se peut. (Kohl 87)
Pomembno je, da Flaubert vztraja pri nanašanju na dejanskost v njenem dojemanju in njenemu prenašanju v literarno pisanje. Kohl (87) sklene: »Im Rahmen des zeitgenössischen realistischen Romans stellte sich Flaubert methodisch die konkrete Aufgabe, eine neue sprachliche Form zu entwickeln, die den Dingen völlig gerecht werden konnte«. S tem je Kohl sicer dokazal, da je Flaubert razvijal metodični realizem, ni pa jasno, na kakšen način ga je integriral v svojo literaturo. Kar lahko razberemo iz Flaubertovih zapisov, je seveda težavnost prenosa izkušnje sočenja z dejanskostjo v medij literature, ki ga zadovoljivo ne razložita niti Kohl niti Flaubert, kot pričajo besede iz navedka, »če je mogoče (si cela se peut).«

Zametke metodičnega realizma vidi Kohl tudi pri George Eliot in celo pri Goetheju (Kohl 94, 102). Na problem Goethejevega »realizma« je opozoril tudi Stern in sklenil, da vprašanja vzgojnega romana peljejo proč od realističnosti. Goethejev princip simbola sicer izhaja iz dejanskosti, vodi pa v smer idealnega. Tema vzgojnega romana pa je v kontekstu realizma v sodobni teoriji vendarle pomenljiva. Na inovativen način se je loti Hans Vilmar Geppert ob najbrž najpomembnejšem realističnem romanu, napisanem v nemškem jeziku, Zelenem Henriku Švicarja Gottfrieda Kellerja48.

Kot že rečeno, Stern zavrne realističnost francoskega novega romana. Tudi Kohl ga razume v kontekstu modernizma (Moderne): »Scheinbar der Faktizität verschrieben, erweist sich sein Realismus als subjektiver Entwurf« (Kohl 181). Dejanskosti zvesto prikazovanje realnosti, ki se razume kot radikalizacija realizma (Kohl (183) navaja Michela Butorja), se v novem romanu prvič loči od avtorjeve tradicionalne vloge pojasnjevanja sveta. Gre za specifičen pojav, ki nazorno pokaže problematiko realizma. Očitno je nekakšen dostop do dejanskosti v horizontu diskurza novega romana mogoč, in sicer v smislu resničnosti, ki korespondira modernističnemu fluidnemu subjektu. Pri Nathalie Serraute fragmenti teksta kot podobe ustrezajo arhetipskim »tropizmom« skozi navezavo na psihoanalizo – to spremlja težnjo Serrautove po preseganju principa notranjega monologa, ki bi ga bilo treba ujeti na ravni še pred zavestjo (Kohl 182-3). Alain Robbe-Grillet razume razmerje novega romana do reči fenomenološko, torej na podlagi Husserlove in Heideggerjeve filozofije. Pomembno na tem mestu je, da novi roman skozi psihoanalitske ali pa fenomenološke teoretične podlage še vedno ustvarja eksplicitno relacijo človeka do realnega (npr. pri Lacanu) ali pa Lebenswelta (Husserl). Evidenca drugosti sveta, ki človeka obdaja, in materialnega stika z dejanskostjo pravzaprav ni vprašljiva. To se povezuje tudi z znanim problemom kontinuitete realizma in modernizma; prehod v tem razvoju so romani in poetološki spisi Henryja Jamesa.

Kohlova teorija realizma je omejena s hipotezo, ki predpostavlja, da je kognitivni dostop do dejanskosti mogoč, in sicer na nekakšen implicitno neproblematičen način. Ta predpostavka se včasih izkaže za veljavno tudi v nerealističnih smereh literature 20. stoletja, hkrati pa je v kontekstu raziskav teorij realizma prav z njo postavljena načelna meja veljave vseh teorij realizma, ki temeljijo na pojmu bližine dejanskosti.


1   2   3   4   5   6   7   8   9   ...   64


Verilənlər bazası müəlliflik hüququ ilə müdafiə olunur ©azrefs.org 2016
rəhbərliyinə müraciət

    Ana səhifə