Univerza V ljubljani filozofska fakulteta




Yüklə 1.79 Mb.
səhifə4/64
tarix26.04.2016
ölçüsü1.79 Mb.
1   2   3   4   5   6   7   8   9   ...   64

2 Vprašanje posnemanja


V današnji literarni vedi ni soglasja, kako razumeti literarni realizem, jasno je le, da projekt znanstvene literature v smislu njene radikalizacije in sistematizacije v Zolajevem programatičnem naturalizmu ali pa sledeč modelu Arna Holza in Johannesa Schlafa v obliki izničevanja x-a iz formule »Kunst = Natur – x« zaradi specifičnosti medija in sistema literature ter umetnosti ni več sprejemljiv. Upoštevati je treba npr. pomen »dražljivosti« za branje Zolajevih romanov ali pa ideološke vratolomnosti realizma pod komunističnimi režimi. Branje »objektivnih« besedil – morda si jih je mogoče predstavljati v obliki eksaktnih tehničnih specifikacij standardov – nikakor ne more biti model za literaturo, ki je vse kaj drugega kot čustveno in ideološko nevtralna. Očitno je, da realizem v umetnosti in literaturi naredi z dejanskostjo nekaj posebnega.

2.1 Problem izvajanja pojma realizem iz odnosa med literaturo in dejanskostjo


Tako Joseph Peter Stern kot tudi Stephan Kohl se v svojih (načeloma ahistoričnih) pogledih na problem realizma odrečeta definiciji, kaj je realnost. Kohl v svoji monografiji Realismus: Theorie und Geschichte (Realizem: Teorija in zgodovina, 1977) pojasnjuje, da se je treba odreči lastni definiciji realnosti, zato da raziskava ne bi zapadla v normativni dogmatizem (14). Razlog za to je spreminjanje predstav o svetu, ki človeka obdaja, skozi zgodovino. Podobno stališče izrazi tudi Hugo Aust, ko realizem preliminarno označi kot lastnost predstavljanja (Darstellung) določenih predmetov (Gegenstand), katerih izbor pa ni odvisen od samih reči, ampak od kontekstov, v katerih se nahajajo. Tema dvema določiloma sledi še nujnost prebiti konvencionalnost sistemov in instanc, kar pa je mogoče zgolj prek metode, ki, paradoksalno, ne sodi v zalogo realističnih metod prikazovanja: npr. fantastičnost (Aust 2). Odtod seveda sledi vprašanje, kako realizem določiti, če ne iz same dejanskosti, oz. kako ta odnos do dejanskosti morebiti preoblikovati, da bi razložili literarni realizem. Kritični pretres odmevne Kohlove monografije bo pokazal en poskus razrešitve problema izpeljave realizma iz »Wirklichkeitsnähe«. Kohlova knjiga Realismus je primer tradicionalnega pristopa k realizmu.

2.1.1 Dva tipa realizma (Stephen Kohl)


Kohl zavrača vsebinsko določitev realizma, kot jo najde tudi v Auerbachovi opredelitvi realizma z resnim obravnavanjem vsakdanje dejanskosti. V tej situaciji je Kohl postavljen pred problem, kako najti alternativno teoretsko podlago. Išče jo na ravni metod literarnega zajetja dejanskosti (Wirklichkeitserfassung), ki so neločljive od posameznih socialno-zgodovinsko specifičnih drž nasproti dejanskosti (Haltungen gegenüber der Wirklichkeit), na katerih temeljijo (Kohl 11). Pri tem je razumljivo strogo ločevanje pogovornega pomena »življenjskega« delovanja (Kohl 11) od relacijsko določenega literarnega termina, ki dobiva svoj smisel iz odnosa avtorja do lastnih in sodobnih predstav o realnosti (Kohl 14). »Konstant bleibt nur das Ziel realistischer Autoren, im vergleich zu den herrschenden Konventionen wirklichkeitsnäher zu schreiben« (Kohl 12). In nato eksplicitno pove, kje se relacija dogaja – v realističnem »namenu« pisca: »[…] die Intention, realistisch zu schreiben, [je] oft wichtiger als die literarische Praxis« (Kohl 13). Ograditev od definicije, kaj dejanskost pravzaprav je, naj bi odpravila problem spoznavnoteoretične naivnosti, vendar pa se na tem mestu odpirajo novi problemi.

Po Kohlovem mnenju je nujno opustiti določitev, kaj je dejanskost, da bi bil historični pregled »teorij realizma« skozi obdobje od antike do 20. stoletja mogoč. Čeprav je Kohlova ugotovitev pravilna, pa se z druge strani pokaže teoretična dilema, namreč, kako lahko raziskava sploh vzpostavlja svoj objekt raziskovanja – kaj je kriterij, po katerem izvede zgodovinski pregled – in z njim povezane ugotovitve, če definicija realnosti ni nujna. O čem in na kateri ravni teče beseda?

V prvem obsežnem razdelku Kohl pregleduje pojave v literaturi od starogrškega mima do novega romana z vidika njihove realističnosti. Kriterij je pravzaprav dvoplasten. Kohl sledi pojavu »bližine dejanskosti« v literaturi (die Wirklichkeitsnähe, die Realitätsnähe), ki jo razume neproblematično, četudi relativistično. Vsaka doba v literaturi in kulturi razume dejanskost po svoje. Na ta način se Kohl v celoti izogne duhovnozgodovinskim problemom človekovega odnosa do dejanskosti z naivnim stališčem, da je do dejanskosti mogoče dostopati neposredno, npr. po modelu evidentnosti, ali pa s kvazimarksističnega stališča ideološke kritike (Kohl ni pristaš te metode in namiguje, da bo sam realizem omogočil instanco kritike). V sintetičnem delu razprave Kohl povzame svoje razumevanje realizma skozi dva tipa:

Der Terminus ‚Realismus’ trifft mit gleicher Gültigkeit das Wesentliche zweier differierender Schreibweisen: Die Konstruktion einer ‚Wahrheit der Wirklichkeit’ verdient, solange sie tradierte Ideale an der Tatsächlichkeit mißt und korrigiert, ebenso ‚realistisch’ genannt zu werden wie das ausschließlich ‚mythenzerstörende’ Bemühen, die Fassade der realen Dinge unverstellt zu erkennen und zu beschreiben. [...] Von Aristoteles bis zu den poetischen Realisten des 19. Jhrdts. war Realismus vornehmlich als ein mit dichterischen Mitteln dargelegtes Wirklichkeitskonstrukt konzipiert, als Methode der Wirklichkeitserfassung konstituierte er sich mit Flaubert und fand seinen vorläufigen Höhepunkt im nouveau roman. (Kohl 228)


Na eni strani je torej »realizem kot konstrukt dejanskosti, predstavljen s pesniškimi sredstvi«, na drugi pa »realizem kot metoda« primarnega »dojemanja dejanskosti«. V obeh primerih gre pravzaprav za »realistično funkcijo«, ki skozi vrnitev k dejanskosti – pa naj bo razumljena tako ali drugače – prevetri »oblike 'idealistične' literature«.

Soll eine bestimmte historische Phase des Realismus ihrer Eigentümlichkeit und Unwiederholbarkeit angemessen definiert werden, geschieht dies zweckmäßigerweise über eine Beschreibung jener Zeit und der Formen ‚idealistischer’ Literatur, gegen die dieser Realismus opponiert. Einzelne literarische Mittel werden realistisch nur unter dem Gesichtspunkt ihrer realistischen Funktion; daß dabei auch auf den ersten Blick ‚wirklichkeitsfremde’ Mittel dem Realismus förderlich sein können, zeigten die Ausführungen des historischen Teils [Kohlove razprave]. (Kohl 229)


Sledeč Rolandu Barthesu Kohl prizna, da je realizem »moralični pojem«, saj lahko uporablja kakršna koli sredstva, če je v ozadju realistični namen.

Kako zagotoviti delovanje realistične funkcije v postopkih konstrukcije »resnice dejanskosti« (ob reviziji tradicije) in tudi ob metodični gradnji podobe realnosti na novo iz destrukcije vsebinskih in formalnih konvencij predstav o dejanskosti? Očitno Kohl s tem cilja na načelo »bližine dejanskosti«. V nasprotju s Sternom najdemo pri Kohlu pravzaprav le en aksiom realizma: odnos do sodobne dejanskosti je pogoj realizma (kar sledi iz principa evidence dejanskosti, ki je dostopna neposrednemu uvidu – kot je mogoče privzeti – le kot neposredno navzoča) (Kohl 211).


1   2   3   4   5   6   7   8   9   ...   64


Verilənlər bazası müəlliflik hüququ ilə müdafiə olunur ©azrefs.org 2016
rəhbərliyinə müraciət

    Ana səhifə