Univerza V ljubljani filozofska fakulteta




Yüklə 1.79 Mb.
səhifə2/64
tarix26.04.2016
ölçüsü1.79 Mb.
1   2   3   4   5   6   7   8   9   ...   64

0 Uvod: O konfliktu


Hugo Aust v svojem pregledu polja raziskav realizma v literaturi z naslovom Literatur des Realismus (32000) že v prvem stavku natančno pokaže na problem, ki bo bodisi eksplicitno ali implicitno ostal osrednjega pomena za najrazličnejše poglede na področje, ki se ga to besedilo dotika. V personifikaciji govori o realističnem delu kot osebi, imenuje jo »ein Realismus-Diener«, torej, služabnik realizma kot kompleksnega gospodarja, ki se, podobno kot nakazuje že sam odnos »služnosti«, v svojem jedru nanaša na konflikt – in kot posledico izkušnjo krize. Aust omeni dve gospodarici1, umetnost (die Kunst) in dejanskost (die Wirklichkeit), ki skozi dvojno zavezanost povzročata trajno stanje »preobremenjenosti« in zato konfliktnosti, saj »služabnik«, pa tudi oboževalec, kot na to napeljuje podoba, ni pripravljen odreči svoje zvestobe nobeni od njiju na račun druge. Vendar težav s tem še ni konec: »Oft wechseln seine ›Schönen‹ ihren Nahmen und heißen dann Poesie und Prosa, Sprache und Erfahrung, Semantik und Referenz oder Verklärung und Daguerreotypie« (Aust 1). Aust se pri svojem razumevanju problematike literarnega realizma seveda ne ustavi pri tradicionalni dvojnosti, ki jo »gospodarici« vsaka s po več imeni utelešata, ampak pove, da se »služabnik« sooča tudi s premestitvami obeh ter najrazličnejšimi mešanji in heterogenimi zlivanji. Sklene takole:

Aus dieser Pein kann ihn wohl nur der kurze Schluß einer gründlichen ›Dekonstruktion‹ befreien. Ist damit die ›Komödie‹ zu Ende? Und was gibt es dann? Aber vielleicht bewährt sich gerade in diesen Zwickmühlen Truffaldinos2 angeborenes Sprachtalent, seine vielberufene Heteroglossie, und der Karneval des Realismus beginnt erst recht. (Aust 1)


Aust izpostavi dva vidika, na eni strani sledi vodilni niti raziskovanja podrobnosti izhodiščnega konflikta – literarno posnemanje domnevno neproblematičnih zunanjih danosti v nasprotju z avtorskim ustvarjanjem umetnine s prav tako vnaprej zagotovljenega avtonomnega stališča -, v navedku pa je nakazan tudi konfliktni rob samega področja tovrstnega raziskovanja literarnega realizma z vidika specifičnega teoretskega horizonta, ki ga obvladuje, pri Austu med drugim npr. »dekonstrukcija« iz citata, do katerega, pa naj bo formuliran tako ali drugače, se sodobna teoretska refleksija literarnega realizma mora opredeliti.

Aust navede kot primer konfliktnosti, ki se premesti iz samega predmeta raziskovanja na raven metode, problematični pristop konstruktivizma empirične literarne znanosti, kjer ontološke razlike med fiktivnim in realnim diskurzom ni:

Daraus kann ein absurdes Theater entstehen; für gewöhnlich laufen aber solche Bedenken [nezagotovljenost institucije kažipota – der Wegweiser, v nasprotju s popotnikom – der Wanderer, v primeru pragmatične rabe znakov (A. V.)] auf den konstruktivistisch-pragmatischen Grundsatz hinaus: Nicht die Werke selber legen ihren Realismus fest, sondern allgemeinere Handlungsregeln, die nach Maßgabe der jeweils einvernehmlich gefundenen Antwort auf die ›ontologische Frage‹ entscheiden, ob ein bestimmtes Werk referentialisierbar ist oder nicht: »Medienhandlungsschemata konstruieren Modi des Realitätsbezugs, d.h. sie bestimmen den Realitätsstatus referentialisierbarer (sprachlicher wie nicht-sprachlicher) Handlungen bzw. den Grad der Zuverlässigkeit oder Glaubwürdigkeit (= Authentizität) von Aktanten bezogen auf das jeweilige Medienhandlungsschema [...]« (S.J. Schmidt 1987, S. 178). Da allerdings konsensuelle Beschlüsse nicht immer allseits befriedigend ausfallen und über kurz oder lang revidiert werden müssen, lässt sich leicht vorstellen, welche Konflikte durch solche Verfügungen über den »jeweils zulässigen Realitätsbezug« (Schmidt, S. 177) der Werke entstehen; gemäß einer Realismuskonzeption, die aus konstruktivistischer Sicht wohl als naiv erscheint, zeichnet sich gerade hier jener ›vorgefundene Gegenstand‹ ab, den die Realisten des 19. Jahrhundert kritisch abbilden wollen. (Aust 5)
Aust (sicer ne brez nekaterih podobnosti z dekonstrukcijsko metodo) poudarja implicitno konfliktnost funkcionalnega principa resnice radikalnega konstruktivizma empirične literarne znanosti – načelo konsenza vodi skozi srečanje družbeno-zgodovinsko in geografsko3 specifičnih pogledov, vsaj s stališča realistov, v konflikte, eksplozivne trke pogledov na svet. Konsenzualni in sporazumno dogovorjeni način nanašanja na realnost Aust provokativno vzporeja z »obstoječim in najdenim predmetom« realistov, ki se kaže konstruktivizmu kot indic njihove spoznavne naivnosti, vendar pa avtor hierarhijo kritike obrne, ko govori o »kritični odslikavi«. Kritičnost se – kot nakaže Austova lastna kritika konstruktivizma – nanaša na zavest o neodpravljivem konfliktu kot osrednji kategoriji realističnega mišljenja. (Navedki iz razprave Siegfrieda J. Schmidta Skizze einer konstruktivistischen Mediengattungstheorie.)

Vidik vpletenosti teoretske refleksije v sam predmet raziskovanja vsebuje tudi zgoraj opisana podoba, in sicer v »privlačnosti«, ki veže realista, pa tudi raziskovalca literarnega realizma, in realizem. Na podlagi te povezanosti, ki omogoča izkazovanje pripadnosti socialno-zgodovinsko-geografsko specifični skupnosti, pa se vzpostavlja razmejitvena fronta konflikta, ločujoča realistično paradigmo od nerealističnih. Ni namreč nepomembna razlika med teoretičnimi pristopi, ki programatično konstituirajo realnost realističnega diskurza (do danes) – in v to skupino se že deklarativno v naslovu umešča to besedilo –, in tistimi, ki gledajo nanj problemsko »od zunaj«.

V navedenem odlomku Aust pokaže, na katere teoretske koalicije meri. Omenja: »Sprachtalent, seine vielberufene Heteroglossie, und der Karneval« (Aust 1). Heteroglosija (v slovenskih prevodih del Mihaila Bahtina »družbeno raznoličje govorov«4) in karneval sta temeljni kategoriji Bahtinovih spisov, ki sestavljajo posebno filozofijo jezika. Zato je »jezikovni talent« iz navedka treba brati skozi posebno optiko tega teoretskega obzorja, za katerega je bistven personalizem kot podlaga konfliktnosti. Izrecno se govorno raznoličje in karneval povezujeta v konceptu grotesknega realizma, ki je zato pomembna referenca, vendar pa zaradi izjemnega časovnega obsega, ki ji pripada, pravzaprav preširoka. Velja dodati, da dela Mihaila Bahtina niso v ospredju Austovih razpravljanj, niti v ospredju večine del, ki panoramsko pregledujejo problematiko realizma. Lahko dodamo, da je situacija podobna kot v primeru novega historizma kot teoretskega gibanja, kjer je Mihail Bahtin stalna implicitna referenca, ne nazadnje kot pojav kompleksne teorije diskurza daleč pred vrhom te metodološke smeri v delih Michela Foucaulta, ki pa glede specifičnih uvidov do danes ni izgubil pomenske teže. O nezmanjšani sodobni aktualnosti spisov Mihaila Bahtina se je bilo mogoče prepričati na drugi konferenci Evropske mreže za primerjalno literarno vedo (REELC/ENCLS) Fortunes et infortunes des genres littéraires en Europe, ki je potekala v Clermont-Ferrandu septembra 2007.

Ko raziskovalna nevtralnost postane problem, mora raziskava svoje stališče utemeljiti sama. Natančneje, upoštevati mora posledice, ki jih ima izbira raziskovalne poti v polju literarne vede. Tovrstna »utemeljitev« je lahko samo začasna in zasnovana kot replika, ki meri na ustrezen in sprejemljiv odgovor naslovnika (prim. hermenevtično prednost odgovora v Bahtinovi hermenevtiki v Vaupotič, On the problem of historical research in humanities). Vendar pa raziskovalec realizma ni v enaki poziciji kot raziskovalec posameznega filozofa, teoretika ali pa literarnega avtorja. Predmet raziskave je zelo zmuzljiv, zato se je treba najprej obrniti k sami besedi realizem ter skušati uvodoma začrtati njene pomenske obsege na različnih področjih. Pregled historiata izraza realizem bo zato zavzel mesto nekakšne vstopne točke v razpravo.


0.1 Shema besedila


V prid preglednosti je treba še pred samim začetkom predstaviti shemo besedila kot celote. Razprava bo potekala v treh delih s po dvema ali tremi obsežnejšimi poglavji (označenimi z arabskimi številkami, podpoglavja pa bodo od številke poglavja ločena s piko). Trije deli se nanašajo na odnose med tremi elementi naslovne teme: (aktualnostjo) realističnega (diskurza), literarno umetnostjo in intermedijskimi umetnostmi. Slednje bodo, zaradi še vedno mnogih odprtih terminoloških vprašanj, ki so posledica časovne bližine, obravnavane tudi prek pojmov novomedijskega in postmedijskega.

Dodati je treba, da kljub prirednemu vezniku v naslovu tega besedila, ki povezuje dve umetnosti, literarno in intermedijsko, razprave ni mogoče razdeliti na dve polovici, npr. na literarnovedno in umetnostnozgodovinsko, ker oznaki literatura (kot besedna umetnost) in intermedijska umetnost ne zasedata iste logične ravni: intermedijska perspektiva namreč pripada meta ravni, ki se nanaša npr. na odnose med literaturo in likovno, glasbeno … umetnostjo. Zaradi tega je razprava »pristno« interdisciplinarna, saj prek heterogenih metod rekonstruira objekt raziskave (sama raziskava se v nekaterih vidikih dotika tudi t. i. »umetniškega raziskovanja«). Discipline, ki tokrat vstopajo v odnose, so: primerjalna književnost z vsemi svojimi povezavami v polju humanistike in onkraj5, umetnostna zgodovina, računalniška znanost in informatika, znanstvena metodologija, pa tudi novomedijska in sodobnoumetniška umetnostna praksa (na ravni samih del kot umetniških rešitev, onkraj diskurzivno formuliranih poetik) ter kuriranje razstavnih projektov; delno ločeni sestavini sta teorija in zgodovina oblikovanja ter oblikovalska praksa. Multidisciplinarnost raziskave pomeni tako prednost kot prepreko. Za povezave med disciplinami mora imeti pisec kompetence v vsaki od disciplin, ki se povezujejo. Poleg ugotovitve, da interdisciplinarnost jemlje del kompetenc, ki so raziskovalcu ali raziskovalki na voljo v posameznih disciplinah, pa se zdi pomembnejše opozorilo, da interdisciplinarni pristop ne pomeni multidisciplinarnosti na splošno, npr. po modelu univerzalnega polihistorstva, ampak vsakokratni preplet konkretnih kompetenc, ki se povezujejo v raziskovalni projekt (enega raziskovalca ali, seveda precej ustrezneje, več raziskovalcev v ad hoc raziskovalni skupini). Obstaja samo množica različnih multidisciplinarnih pristopov, ne pa en univerzalni multidisciplinarni pristop. Tokrat se povezujejo kompetence literarnega komparativista ter novomedijskega umetnika in kustosa.

Posledica take raziskave je, tokrat, cikličnost, ki povezuje teme iz naslova: realizem, literatura in novi mediji. Preprostega odgovora na aktualnost, npr. zgolj literarnega realizma v 21. stoletju, tak metodološki pristop pravzaprav ne ponuja.


Prvi del, Realizem in literatura – tradicija 19. stoletja, predstavlja polje literarnega realizma (tj. stranico trikotnika, ki povezuje realizem in literaturo) kot izhodiščni material, ki ga literarna veda v splošno sprejeti obliki zamejuje na začetku z letom 1830. V 20. stoletju s poznimi in »neo« oblikami realizma pa se zdi status literarnega realizma tudi v literarni vedi vedno manj neproblematičen. Prvi del se veže na izhodiščno izbiro predmeta raziskave, ki bo prek razprave transformiran – v tretjem delu – v sodobno pomemben, tj. aktualen poetološki princip. Prvi del razprave sestavljajo tri poglavja. Prvo poglavje obravnava različne rabe izraza realizem v različnih vedah in umetnostih, v nadaljevanju pa se prek teorije Josepha P. Sterna in Wittgensteinove filozofije posveti teoretskim specifikam izraza »realizem« v nasprotju z drugimi izrazi ter posledicam te specifike za literarni in umetnostni realizem. Drugo poglavje pregleda pristope k raziskovanju realizma, ki izhajajo iz konceptov, kot so posnemanje ipd. To poglavje pravzaprav kritično razčleni problematiko t. i. tradicionalnih teorij realizma. Tretje poglavje poglobi razumevanje pojma realizem v literarni in drugih umetnostih prek obravnave tipoloških pristopov k njegovi definiciji. V njem je obravnavano tudi mesto realizma v literarnoteoretskih in literarnozgodovinskih sistematikah Janka Kosa. Posebna pozornost je posvečena t. i. kreaturnemu realizmu, kot ga razvije Erich Auerbach v klasičnem delu raziskav realizma, v monografiji Mimesis.

Drugi del, Novomedijska umetnost in literatura – problematični stik, je problemsko naravnan. V nasprotju s prvim se manj naslanja na uveljavljeno in homogeno raziskovalno področje z zgodovino, ki bi bila primerljiva z raziskovanjem realizma v literaturi. Soočenje literature kot besedilnosti na področju umetnosti s poljem intermedijskega vzpostavlja stik med literarno vedo in teorijo (novih) medijev, ki je spričo pomena novomedijske komunikacije danes neizogiben6. S tega vidika se izkaže, da je predmet, kot ga obravnavajo poglavja prvega dela razprave, izbran, medtem ko ga drugi del razprave šele zgradi iz pretresa možnih stičnih točk. Zaradi zgodovinske bližine je problematičen tudi kanon del, ki kažejo novomedijske in literarne značilnosti. Besedilnost lahko vstopa v hibrid t. i. postmedijske izjave ter v njej delno ohranja in delno modificira svojo identiteto. Drugi del sestavljajo tri poglavja. Prvo od njih, tj. četrto, se ukvarja z izrazjem. Peto prek analize izjavljalnega jedra različnih oblik novomedijske komunikacije pokaže na različne komunikacijske modele urejanja novomedijske besedilnosti: tekst kot igra in koncept digitalne skupnosti sta izpeljana na podlagi teorije kiberteksta Espena J. Aarsetha. Opisani so tudi teoretski problemi mehanične gradnje besedil ter podane možne poti, kako obiti prepreke s pomočjo koncepta »tehno-imaginacije« Viléma Flusserja. Poglavje v sklepu obravnava načelne zadržke za izvedbo računalniške simulacije jezika, kot jih opiše David Link. Ker se pokaže, da je realistični roman enota, ki je preveč obsežna in kompleksna, da bi jo bilo mogoče produktivno primerjati z novomedijskimi besedilnimi artefakti, saj se težave pojavijo že na precej nižjih ravneh organizacije besedil, se sklepno poglavje drugega dela, tj. šesto, namesto hiperpripovedništvu (hyperfiction) ali kolaborativnim avtorskim delom posveti študiji serije primerov, v katerih so slovenski novomedijski umetniki uporabljali literarno obliko soneta. Čisto na koncu tega poglavja je na primeru spletnega projekta Sreča Dragana ponazorjen problem heterogenih diskurzivnih ravni, ki sicer ohranjajo povezavo z elementi literarne umetnosti, obenem pa jih korenito spreminjajo.

Tretji del, Urejanje arhivov in realizem – aktualnost realizma, obravnava stik med pojavi novomedijske umetniške komunikacije in realizmom. Gre za enoto razprave, ki prinaša rezultat, »aktualnost« realističnega diskurza, ki potemtakem ni mehanično prenašanje realističnega romana, npr. Dickensovega, v medijske umetnosti. Odkriti je treba nekaj bolj temeljnega, kar je hkrati »vzrok« za veliko realistično romanopisje 19. stoletja in za novomedijsko umetnost 20. in 21. stoletja. Tretji del sestavljata sedmo in osmo poglavje. Sedmo se posveti konceptu arhiva tako na splošni, kognitivni ravni kot na ravni umetniških poetik. Teorijo alegorije Walterja Benjamina besedilo razume kot varianto teorije arhiva, ki pa, treba je upoštevati, ni realistična. Osmo, sklepno poglavje, opiše koncept realistične poti kot diskurzivno definicijo realizma na nadmedijski logični ravni, kot jo iz Peirceovega pragmaticizma izpelje Hans Vilmar Geppert. Realizem literature 19. stoletja je predstavljen kot modelni odgovor na krizno stanje, ki obsega tako globalizirani svet 19. stoletja kot medijsko negotovost dobe novih in starih tehničnih medijev.


0.2 Problem umetniškosti


Poseben problem predstavlja pojem umetnosti, ki se nahaja tudi v naslovu tega besedila. Gre za obsežno tematiko, ki se ji bo razprava v celoti izognila, ker presega njene okvire. Raziskava je zastavljena tako, da namerava prek razmerja med realističnim diskurzom, literaturo in pojavom hibridizacije medijev pokazati na specifične prednosti, t. i. »aktualnost« svojih izpeljav. Omejitev do vprašanj umetniškosti se bo pokazala za produktivno prek novih dognanj, ki jih razprava prinaša. Umetnost kot pojem je v besedilu razumljena kot predmet obdelave najrazličnejših umetnostnih institucij, kot so založbe, galerije, adornovska »kulturna industrija« itn., sama semantična vsebina pojma pa bo ostala brez kritične obdelave. Besedilo privzema stališče, da mora umetnina (vsaj načeloma) učinkovati tudi mimo podpornih institucij umetnostnega podsistema družbe, saj je vizija umetnosti, ki je zgolj funkcija umetnostnopolitičnih in umetnostnoekonomskih aparatov, izrazito problematičen pojav. Umetnina je avtorsko dejanje, kot je vsako človekovo dejanje. Razpetost med dvojnost neumetniškega in umetniškega pa bo v okvirih te razprave ostala namenoma odprta.

Izraza literarno in literatura sta v razpravi tematizirana prek stika med dvema diskurzoma, literarnim, kot ga opisuje tradicija fenomenološke literarne vede od Romana Ingardna naprej, in novomedijskim ter intermedijskim. Literarnost se v literarni teoriji pojasnjuje med drugim s pojmom besedne umetnine, torej umetniške rabe jezika v obliki zapisane ali govorjene besede7. Posamezni nacionalni jeziki so tako mediji, ki v specifičnem bralnem dejanju ustvarjajo literarno-estetski doživljaj, znotraj katerega se bralec prek spremenljivih aktualizacij različnih ravni pomenskosti sooča s kompleksnimi literarnoumetniškimi univerzumi. Mejne primere literarnih del npr. raziskuje že Ingarden, ko obravnava gledališče, film, pantomimo in znanstveno delo (Ingarden 369-83). V gledališču se literarni doživljaj povezuje npr. z doživljanjem, ki je specifično za slikarstvo. Besedilo raziskuje rabo literarnega diskurza ter z njim povezanega bralnega doživljaja skozi njegovo vpetost v polje komunikacijskih modelov najrazličnejših informacijskih tehnologij.


1   2   3   4   5   6   7   8   9   ...   64


Verilənlər bazası müəlliflik hüququ ilə müdafiə olunur ©azrefs.org 2016
rəhbərliyinə müraciət

    Ana səhifə