Svetovni vojni romunija komunistični povojni režIM




Yüklə 369.95 Kb.
səhifə1/9
tarix29.04.2016
ölçüsü369.95 Kb.
  1   2   3   4   5   6   7   8   9
ZGODOVINA JVE PO 2. SVETOVNI VOJNI
Romunija

KOMUNISTIČNI POVOJNI REŽIM

Romunski voditelji so se po letu 1948 posvetili gradnji socialistične ekonomije, pri kateri pa so se srečevali z mnogimi težavami. Predvsem je država močno čutila posledice vojne (vojna škoda in plačilo reparacij), izgubila je veliko ozemlja, čeprav je pridobila nazaj Transilvanijo, je to prineslo tudi problem z madžarsko manjšino.



Aprila 1948 je bila sprejeta nova USTAVA– velike ekonomske spremembe. Junija je bila izvedena nacionalizacija – do 1950 je bilo prevzetih 90% državnih produkcijskih kapacitet. Julija so vzpostavili centralni državni planski sistem, vendar pa so se morali močno zanašati na SZ. Adaptacija sovjetskega ekonomskega programa pa je povzročala težave. Poudarek je kljub vsemu ostajal na konstrukciji velikih industrijskih kompleksov. Kolektivizacija je sprožala nasilno kmečko opozicijo, zato je vlada takšno politiko uvajala postopoma. Zaplenjene zemlje niso razdelili med kmete, temveč so organizirali velike državne kmetije in zadruge. Zima 1949/50 – politika vsiljene kolektivizacije, ki pa na začetku ni bila uspešna, kljub temu vztrajali in večina kmetov je bila kolektivizirana do leta 1962. Čeprav je Romunija izgubila veliko ozemlja, je v državi še vedno živelo veliko število neromunskih državljanov – 12% celotne populacije. Največ problemov je, kot je že bilo omenjeno predstavljala madžarska manjšina. Za umiritev razmer je USTAVA 1952 predvidevala ustanovitev madžarskega avtonomnega distrikta v Transilvaniji. V obdobju po vojni so bili torej na čelu vlade člani »moskovske« skupine, najpomembnejši domači komunist je bil G-Dej, drugega pomembnega domačega komunista Patrascanuja so odstavili v času spora Tito – Stalin. Do leta 1952 se je G-Dej uspel dovolj utrditi, da je lahko nastopil proti svojim trem rivalom. Za takšno postopanje je imel tako podporo stranke kot Stalina. Vsi trije so izgubili svoje pozicije. Junija 1952 je G-Dej prevzel mesto predsednika vlade, ostal pa je tudi na čelu stranke. Bil je predvsem velik stalinist in podpornik v politiki proti Titu. Stalinova smrt in zasuk v sovjetski politiki, dogodki do katerih je prišlo skoraj istočasno s konsolidacijo njegove moči so bili zanj precej neprijetni. Ideji kolektivnega vodstva ni bil preveč naklonjen, vendar je bil prisiljen narediti nekaj potez v to smer. 1954 je odstopil z mesta strankarskega sekretarja, ostal pa kot premier. Že 1955 je zopet prevzel svoje mesto v stranki, mesto premiera pa predal svojemu podporniku CHIVU STOICI. Kot stalinist v obdobju destalinizacije se je znašel v težkem položaju, vso krivdo je zato zvalil na moskovsko trojko. Z opozicijo se je srečeval tudi znotraj stranke (Iosif Chisinevschi in Miron Constantinescu) – odstranjeni iz politbiroja julija 1957. Izbruh madžarske revolucije je seveda sprožil močne reakcije v Romuniji – veliko simpatij. Zmanjšanje kulturnih pravic Transilvanskim Madžarom, sledili pa so še dodatni ukrepi.

Ko se je dokončno okrepil na oblasti je G-Dej nadaljeval s popolno kolektivizacijo (do 1962), glavni poudarek pa je bil kot rečeno na industrializaciji. Njegova politika industrijskega razvoja pa je pripeljala do nekaterih trenj s sosedi. Na področju zunanje politike je delal skupaj z IONOM GEORGEM MAURERJEM (zunanji minister – 1957, premier – 1961). Dvojica se je odločila za politiko odpora proti sovjetskim naporom, da bi dosegli blokovsko ekonomsko integracijo (preko organizacije COMECON) in trdnejšo vojaško enotnost preko Varšavskega pakta.

Tekom 50. let je bila RO zunanja politika močno povezana s sovjetsko. Čeprav niso podpirali nove destalinizacijske politike, so kaj kmalu ugotovili, da ta sovjetska politika prinaša tudi prednosti. Sovjeti so namreč do 1954 prodali RO večino skupnih podjetij (izjema nafta in uran). Čeprav se je ekonomski pritisk zmanjšal, pa so se sovjetske čete iz države umaknile šele leta 1958. V tem obdobju so RO veljaki prevzemali vodilno vlogo v implementaciji sovjetskih interesov na Balkanu.

Zaradi takšnega stanja je RO neodvisnost v zunanji politiki in v medblokovskih odnosih napredovala zelo počasi. Prvi korak v tej smeri je bila večja aktivnost v svetovni diplomaciji, predvsem so želeli vzpostaviti trdne stike z novimi narodi v Aziji in Afriki. Pri tem jim je bil v veliko pomoč Titov odnos do Moskve. Čeprav je bila RO v preteklosti velik nasprotnik YU in njenega postopanja, so se odnosi zdaj relativno hitro uredili. RO interesom je služil tudi kitajski odnos do SZ, spor v katerem so poskušali igrati posrednika med dvema velikima silama. Odnose pa so poskušali izboljšati tudi z Zahodno Evropo.

Vendar pa je spor RO – SZ prišel predvsem zaradi notranjega ekonomskega razvoja in pravice socialističnih držav, da vodijo svoje programe brez zunanje intervencije in direkcije. RO komunisti so bili odločeni nadaljevati s svojim programom industrializacije in plan Comecon (socialistična delitev dela) je tej politiki predstavljal direktno grožnjo.

Aprila 1964 so objavili RESOLUCIJO (Izjava o stališču Romunske delavske stranke o problemih svetovnega komunističnega in delavskega gibanja), kjer so uradno predstavili svojo pozicijo do Comecona in do predlogov za integracijo – najpomembnejša povojna deklaracija o zunanji politiki. Podobna stališča so zavzeli tudi v debati, ki je zadevala Varšavski pakt. Nasprotovali so ustanovitvi centralne vojaške avtoritete, ki bi imela široka pooblastila za intervencijo v notranjih zadevah. Marca 1965 je G-Dej umrl, njegovo pozicijo je zasedel NICOLAE CEAUŞESCU, ki se je stranki pridružil leta 1936, po komunistični zmagi pa je bil aktiven predvsem na področju organizacije stranke in v vojaških zadevah. Stranko je preimenoval v ROMUNSKO KOMUNISTIČNO PARTIJO in državo v SOCIALISTIČNO REPUBLIKO ROMUNIJO. Po 1965 je naprej delil oblast s Stoico in Maurerjem, ob koncu 1967 pa je skupaj s svojimi podporniki že nadziral vsa najpomembnejša mesta v vladi in stranki. Pod njegovim vodstvom je državna oblast prešla v roke zelo majhne skupine posameznikov. Januarja 1974 je krmilo stranke prevzel Stalni biro političnega izvršilnega komiteja. 1977 je bilo članov tega komiteja 9 (tudi Elena Ceauşescu). Zase je prihranil vsa pomembna mesta, tudi mesto predsednika države, ki je bilo ustanovljeno 1974. Kljub utrjeni poziciji doma, pa v mednarodni areni ni žel prevelikega odobravanja. Veliko naporov je RO vlagala v izboljšanje odnosov z Z Evropo, predvsem s Francijo. Januarja 1967 so vzpostavili uradne diplomatske odnose z Zahodno Nemčijo, posebno previdni pa so morali biti v odnosu s SZ, saj je bila njena vojaška dominantnost še vedno močno prisotna. Večina romunske trgovinske izmenjave pa je bila še vedno z državami sovjetskega bloka.

Po padcu Hruščeva (1964) so v odnosih med RO in SZ izbruhnila nova nesoglasja, tokrat povezana s priznanjem izgube Besarabije, te RO vlada ni nikoli uradno priznala. Čeprav je bilo jasno, da se SZ ne bo nikoli odpovedala temu teritoriju, se je vprašanje obravnavalo v mednarodni politiki. Ceauşescu je sicer 1965 med obiskom v Moskvi mejo priznal, toda vprašanje je še naprej ostalo vir nesoglasij. Nadaljevali pa so se tudi stari spori povezani s Transilvanijo, ki so bili povezani predvsem s statusom Madžarov. 1968 po veliki administrativni reorganizaciji države, je bilo avtonomno območje tu odpravljeno in so ga zamenjala 3 popolnoma običajna okrožja.

Največji šok v RO-SZ odnosih je prišel z invazijo na Češkoslovaško 1968. Ker je bil tak poseg to, česar so se RO najbolj bali, so se pridružili YU in strogo obsodili takšno postopanje. Obe državi sta izrazili odločnost, da se bosta uprli, če bi podoben ukrep doletel njiju in mobilizirali čete. RO preprosto ni želela sprejeti implikacije BREŽNJEVE DOKTRINE. A odnosi z Moskvo so se izboljšali in julija 1970 so podpisali nov sporazum o prijateljstvu in medsebojni pomoči. V 70. letih se je v RO – SZ odnosih vzdrževalo ravnotežje, čeprav so še obstajala trenja, ni prišlo do nobene hujše krize. RO stališča so sicer povzročala nejevoljo v SZ, vendar je ta ostala mirna, še vedno je namreč imela popolno vojaško kontrolo, poleg tega pa RO ni nikoli izzvala komunističnega sistema in je bila zvest privrženec sovjetskega načina vladanja.

CEAŞEUSCUJEV REŽIM

Ceaşeuscu je skupaj s svojo ženo Eleno vladal Romuniji vse do leta 1989, ko so ga z državnim udarom odstranili z oblasti in ga po 2-urnem sojenju obsodili na smrt zaradi genocida, zločina proti državi in spodkopavanja nacionalne ekonomije.

Sprva je bil zelo priljubljena figura v Romuniji, predvsem zaradi njegovega vztrajanja pri neodvisni zunanji politiki, vendar pa je zavračal implementacijo liberalnih reform. Leta 1972 je vpeljal program sistematizacije, s katerim je želel zgraditi »multilateralno razvito socialistično družbo«. Vsepovsod so se začela velika gradbena in rušilna dela. V 80. letih je bilo tako porušenih več kot 1/5 zgodovinskih zgradb in cerkva v centralni Bukarešti, vse z namenom zgraditi novo mesto po njegovem okusu. 1971 – JULIJSKE TEZE: te so predstavljale mini kulturno revolucijo. Nadaljevanje rasti vodilne vloge partije, izboljšanje partijske vzgoje in masovne politične akcije, krepitev politično-ideološke vzgoje v šolah in na univerzah, ekspanzija politične propagande v vseh medijih – promocija militantnega, revolucionarnega značaja. Obsodili so liberalizacijo iz leta 1965 in izdali Indeks prepovedanih knjig in avtorjev. S temi »predlogi« so lansirali neostalinistično ofenzivo naperjeno proti kulturni avtonomiji, predstavili pa so jo kot SOCIALISTIČNI HUMANIZEM. V resnici je to pomenilo povratek v čas socialnega realizma. Leta 1978 je v ZDA prebegnil ION MIHAI PACEPA, visoki član Romunske politične policije (SECURITATE). To je bil velik udarec za režim, ki je prisilil C k preureditvi organizacije. Po prebegu se je država znašla v izolaciji, njena ekonomska rast pa se je ustavila. C je počasi izgubljal nadzor, predvsem, ker mu ni uspelo popolnoma odstraniti Pacepovih privržencev. Kljub njegovi naraščajoči avtoritarnosti, sta njegova naraščajoča neodvisnost od SZ in protest 1968 vzpodbudila zanimanje pri Z silah, ki so nekaj časa verjele, da bi s financiranjem njegovega režima uspele zanetiti spor znotraj Varšavskega pakta. Država je tako prejela velika posojila, ki pa so na koncu popolnoma uničila njeno finančno situacijo. Da bi to popravil se je odločil poplačati vse dolgove. Organiziral je referendum za spremembo ustave – dodali klavzulo, ki je državi preprečevala najem kakega posojila v prihodnosti.

V 80.letih je naročil izvoz večine kmetijskih in industrijskih proizvodov, da bi s tem poplačal dolgove. Vse to pa je pripeljalo do splošnega pomanjkanja v sami državi. Vpeljane so bile redukcije hrane, ogrevanja, plina in elektrike. Dolg je bil popolnoma odplačan poleti 1989, malo pred padcem C, veliki izvozi pa so se nadaljevali vse do decembra istega leta.

By 1989, Ceauşescu was showing signs of complete denial of reality.

C režim se je sesul po seriji nasilnih dogodkov v Timişoari in Bukarešti, decembra 1989 (še novembra '89 je C dobil na 14. kongresu RKP nov 5. letni mandat). Dogodke v Timişoari je sprožil poskus izgona madžarskega duhovnika Lazsla Tokesa. Tem demonstracijam so se spontano pridružili še romunski študentje. Zadeva je kmalu izgubila povezavo s prvotnim razlogom in se je prelevila v splošne protivladne demonstracije. Do 22.12. so se demonstracije razširile po vseh večjih mestih v državi. C je skušal množico nagovoriti, vendar neuspešno zato se je odločil za pobeg. Dogodki decembra 1989 ostajajo del polemike, predvsem ali je bil udar načrtovan in kdo je v njem sodeloval.

22.12. se je vojska znašla brez vrhovnega poveljnika – C je pobegnil na podeželje, minister za obrambo Vasile Milea pa je bil mrtev. Vojaški poveljniki, ki so se želeli izogniti konfliktu so svojim četam naročili naj se pridružijo protestnikom.

Par C je bil 25.12. postavljen pred strelski vod. Novico o tem dogodku pa so romunskemu narodu sporočile šele nekaj dni kasneje.



DEMOKRACIJA

Po C padcu je NACIONALNA REŠILNA FRONTA (FSN), pod vodstvom IONA ILIESCA sprejela nekatere delne ukrepe predvsem povezane z večstrankarskim režimom in prostim trgom. Več večjih predvojnih strank je bilo obnovljenih – NACIONALNA KRŠČANSKA STRANKA, KMEČKA STRANKA (PNTCD), NACIONALNA LIBERALNA STRANKA (PNL) in ROMUNSKA SOCIALDEMOKRATSKA STRANKA (PSDR).

Aprila 1990 so izbruhnile demonstracije povezane z rezultati nedavnih parlamentarnih volitev. Protestniki so FSN obtožili, da je večina njenih članov pripadnikov bivših komunistov in Securitateja in niso priznali rezultatov volitev. Zahtevali so izključitev iz političnega življenja za vse bivše visoke komunistične funkcionarje. Protesti so prerasli v masovne demonstracije – GOLANIAD in se sprevrgli v nasilje, ki ga policija ni uspela ukrotiti. Zato so na poziv Ilinesca posredovali rudarji (junij 1990 MINERIAD).

Iz razpadle FSN je nastalo mnogo novih političnih strank – PDSR, Socialdemokratska stranka - PSD, Demokratska stranka – DS in Aliansa za Romunijo – ApR.



  • PDSR je vladala v Romuniji od 1990 do 1996 v več koalicijskih vladah z Ilinescujem kot predsednikom vlade.

  • 1996 je vlado prevzela demokratično – liberalna opozicija (EMIL CONSTANTINESCU)

  • leta 2000 so se na oblast vrnili Socialni demokrati

  • leta 2004 pa je zmagal TRAIAN BASESCU s koalicijo ZAVEZNIŠTVO PRAVICE IN RESNICE (DA). Sestavljena je bila široka koalicijska vlada, v kateri sodelujeta tudi Konzervativna in etnična Madžarska stranka.

  • Marec 2004 = NATO

  • Januar 2007 = EU


Bolgarija

Do leta 1950 je VULKO ČERVENKOV, ki je bil tako premier kot strankarski sekretar, postal najvplivnejši človek v državi. V BO se je vrnil leta 1945 in prevzel vodilne pozicije po smrti Dimitrova leta 1949. Ker je bil pristaš stalinistične linije so njegove pozicije po letu 1953 oslabele. Sledeč direktivam iz Moskve je tudi on poskušal sprostiti ukrepe kontrole in polagal več poudarka na socialistično legaliteto. V tem času so poskušali olajšati življenje na podeželju. Člani AU so bili poslani, da bi prepričali kmete o prednostih kolektivizacije. Več pozornosti so namenili stanovanjskim razmeram in proizvodnji potrošniških dobrin. Partijske pozicije so bile ločene od državnih. Červenkov je ostal premier, partijski sekretar pa TODOR ŽIVKOV (1954), za katerega so sicer predvidevali Georga Čankova. Po letu 1944 je BO vzdrževala najtesnejše stike z SZ izmed vseh vzhodnoevropskih držav. Kopirali so vse sovjetske ukrepe in sledili moskovski direktivi v zunanji politiki do potankosti. Z entuziazmom so sprejeli stalinistični ekonomski sistem težke industrializacije. Cilji so bili predstavljeni v seriji planov, prvi je trajal 2 leti (1947/48), sledila je serija petletk. Velika pomanjkljivost BO je njeno pomanjkanje osnovnih surovin (premog, železo in nafta), ki so bile potrebne za industrializacijo. Vse to je bilo potrebno uvoziti iz SZ. Poleg tega je v državi manjkalo strokovnjakov in managerjev, ta mesta so zasedli sovjetski strokovnjaki. Čeprav so z BO ravnali bolje kot ostalimi blokovskimi državami, pa je tudi ona trpela določeno stopnjo sovjetskega izkoriščanja – npr. nizke cene za BO produkte in visoke cene za sovjetske. Večina teh politik je bila po 1953 opuščena, skupna podjetja pa so zaprli. Nova orientacija je BO ekonomiji prinesla tudi nekatere izboljšave, osnova za industrijo, elektrifikacija. Šibka točka je bilo tudi tu kmetijstvo. V kolektivizacijo ni bila vložena zadostna količina sredstev. Kmetijska proizvodnja je zato upadla. Je pa bila produkcija visoka v živinoreji, ki je bila v privatni lasti. Individualna zemlja je bila še vedno obdelovana z več truda in skrbi. Kljub vsemu pa kolektivizacije niso nikoli opustili in s tem spremenili podobo podeželja.

Medtem je Červenkov vse bolj izgubljal svoj položaj. Prav tako so izgubili tisti, ki jih je podpiral v SZ. Hruščov, ki je pridobival vse več vpliva ni bil naklonjen stalinističnim voditeljem, iskal je namreč pomiritev s Titom. Pozicije si je tako v BO pridobival ANTON JUGOV. Opozicija proti Červenku je naraščala. Zadnji udarec je prišel leta 1956 v Hruščovem skrivnem govoru, ki je obsojal kult osebnosti. Aprila se je sestal CK BO na katerem so razpravljali o svoji prihodnosti v luči nove sovjetske smeri. Červenkov je moral odstopiti, čeprav je ostal na mestu podpredsednika. Novi premier je postal Jugov. Kljub temu, da so vpeljali nekatere spremembe pa konzervativno vodstvo ni bilo naklonjeno reformam. Zadušitev madžarske vstaje so sprejeli z olajšanjem in sprejeli politiko stroge državne kontrole. Sledile so partijske čistke in Čankov je izgubil svoje položaje. Edini odklon v BO politični liniji se je zgodil leta 1958. Tretja bolgarska petletka je bila v svojih ciljih skromna in je polagala več poudarka na razvoj lahke industrije in predelavo hrane. Po obisku delegacije na Kitajskem so se odločili posnemati nekatere kitajske ukrepe in oznanili, da bo plan dokončan že v 3 ali 4 letih. Pokušali so mobilizirati prebivalstvo vendar je bil celoten podvig neuspešen. Noben podoben program ni bil predlagan v prihodnosti. Kmalu je država opustila kitajske ideje.

Frakcijska nesoglasja so medtem še najprej delila partijo. Novo krizo je nakazovalo dogajanje na 22. Kongresu CKSZ oktobra 1961 na katerem je Hruščov začel novo antistalinističo kampanjo. Do konca leta je bil Červenkov izključen iz politbiroja. Jugov in Živkov sta bila tako osrednji figuri v BO politiki. V državo je 1962 pripotoval Hruščov in pokazal svojo naklonjenost zadnjemu in ta izbira je bila potrjena na partijskem kongresu. Jugov pa je bil iz stranke izključen. Podobna usoda je doletela Červenka. Živkov pa je dodal svoji funkciji še premiersko.

Živkov je prihajal iz revne kmečke družine, član CK je postal 1948 in njen sekretar 1954. Po eliminaciji omenjenih se ni soočal z nobeno močno opozicijo. Njegovi podporniki so obvladovali partijsko hierarhijo. V prihajajočih letih se je moral z opozicijo soočiti le enkrat. Notranje razmere so ostale mirne, režim je obdržal svoja konzervativna stališča v političnih, kulturnih in ekonomskih zadevah.

Kljub pomanjkanju osnovnih surovin so kot razstavni eksponat komunizma leta 1963 odprli Kremikovtsi metalurgični kombinat, pogosto imenovan tudi pokopališče BO ekonomije.



ZUNANJA POLITIKA

Vlada je vzdrževala lojalnost sovjetski smeri. Velik problem pa je nastal ob Hruščovem poskusu izboljšanja odnosov z YU. BO odnos do slednje je ostal kritičen in nezaupljiv. Največji problem je bila še vedno MK. Stari spor je postal še bolj pereč. Kar se tiče odnosov do drugih sosed: odnos z RO se je zaostril, potem ko se je Bukarešta začela izmikati sovjetski kontroli v ekonomskih in vojaških zadevah. Veliko trenj je bilo tudi v odnosih z Turčijo predvsem v prvih povojnih letih. V J Dobrudži je bilo namreč veliko Turkov, Bo vlada je izvajala velike pritiske na to prebivalstvo, da bi jih prisilila v imigracijo. Velik napredek je bil narejen v odnosih z GR, sprva so bili odnosi sicer napeti zaradi plačevanja reparacij in bolgarske nacionalizacije grške lastnine. V 50. letih je meja med državama ostala zaprta. To se je spremenilo v 60. letih, ko je vlado v GR prevzel Papandreou. Leta 1964 sta državi podpisali serijo sporazumov.


Konec ljudske republike je prišel leta 1989, ko so mnogi vzhodnoevropski režimi pa tudi SZ začeli razpadati. Opozicijske sile so odstranili Živkova in njegovo desno roko Baleva z oblasti 10.11.1989. Februarja 1990 se je Partija prostovoljno odpovedala oblasti. Junija '90 so izvedli volitve, ki jih je dobilo zmerno krilo partije (preimenovano v BSP – Bolgarsko socialistično partijo). Julija 1991 so sprejeli novo ustavo. Protikomunistična UNIJA DEMOKRATIČNIH SIL je prevzela vlado in v letih 1992 – 94 izvedla privatizacijo zemlje in industrije, morala pa se je soočiti tudi z masovno nezaposlenostjo in ekonomskimi težavami. Reakcije proti ekonomskim reformam so omogočile prevzem vlade s strani BSP leta 1995, toda tudi oni so se spopadali z ekonomskimi težavami. Leta 1996 je postal predsednik predstavnik UDS PETAR STOJANOV. 1997 je vlada BSP padla in UDS je prevzela oblast. Junija 2001 je kralj Simeon II zmagal z majhno razliko, njegova stranka Narodno gibanje Simeon II je premagala obstoječi stranki. Vendar je njegova priljubljenost v času 4 letnega mandata na mestu premiera padla in leta 2005 je znova zmagala BSP, ki pa je morala iskati koalicijskega partnerja. Leta 2004 je BO postala članica NATA in leta 2007 članica EU.
Albanija

Sprememba smeri: izključitev YU iz sovjetskega bloka je imelo posebno neposreden vpliv na njen razvoj. Po vojni je bila država pod močnih YU vplivom. Leta 1946 sta državi podpisala sporazum o prijateljstvu, sodelovanju in medsebojni pomoči. Podobni sporazumi so bili podpisani z BO in bilo je govora o skupni federaciji. Medtem so postajali odnosi z Z silami progresivno slabši. 1945 sta VB in ZDA poslali v Tirano svoje misije, ki pa so bile kmalu odpoklicane zaradi serije incidentov, najhujši je vključeval VB (oktober '46 – britanski rušilci naleteli na mine, albanski vladi so bile naložene reparacije), odnosi so se še poslabšali, ker sta Z sili nasprotovali članstvu Albanije v ZN in ko je ameriški senat podprl grške ozemeljske zahteve. Zaradi takšnih razmer niso imeli izbire in so morali sodelovati z Beogradom. Albanija je bila zelo revna država in je močno potrebovala zunanjo pomoč. Sprva so bili odnosi z YU zelo tesni, albanska ustava iz leta 1946 je bila zelo podobna jugoslovanski, svetovalci so v državo prihajali v velikem številu. Kmalu pa so prišli na površje stari problemi. Albanci so smatrali, da jih tudi YU želi spremeniti v svojo ekonomsko kolonijo, da jih le izkoriščajo in namerno blokirajo njihov ekonomski razvoj. Želeli so pomoč pri postavljanju potrošniške industrije in konstrukcijo rafinerije, YU pa jih je vzpodbujala naj izboljšajo svoje agrikulturne metode in razvijajo mineralne vire. Tudi v Tirani pa je prihajajo do razhajanja mnenj o tem kakšno pot naj uberejo. Skupina zmernih politikov je zagovarjala neodvisno pot in boljše odnose z Zahodom, verjeli so, da naj se ekstremnejše komunistične metode odložijo na kasnejši čas, ko bi dosegli višji nivo ekonomske razvitosti. Temu so nasprotovali militanti, ki so želeli kopirati YU vzorec tako v domačih kot zunanjepolitičnih zadevah.



ENVER HOXHA je imel v svojih rokah položaj premiera, 2 ministrski mesti (zunanji, obrambni) in vrhovno poveljstvo vojske, prav tako pa je bil generalni sekretar partije. Takoj za njim po moči je bil KOCI XOXE, notranji minister. Decembra '45 je Hoxha podprl militante in zmerni so bili izključeni iz CK oktobra '46. V tem času je odpor do YU naraščal, vodilni kritik je bil NAKO SPIRU, ki je bil na čelu državne planske komisije. Ker je bil v svojem postopanje neuspešen se je 1947 ubil. Kljub njegovemu neuspehu je bilo nekaj poskusov omejiti yu kontrolo: zavrnili so skupen 5-letni plan. V tem obdobju je bil največji podpornik tega sodelovanja Xoxe, vendar je tudi Hoxha ni zavračal.

Poskušali so poiskati alternativni vir podpore – zato potovanje v SZ. Stalin je obljubil pomoč pri gradnji tovarn in v splošnem ekonomskem razvoju. Vendar ALB ni bila povabljena v Informbiro, v nadaljevanju pa je Stalin svetoval YU naj državo »pogoltne«. Na partijskih sestankih februarja in marca 1948 je projugoslovanski frakciji uspelo izključiti nekatere prominentne člane kot Kiri Belishova in Mehmet Shehu. Situacija se je drastično spremenila po izključitvi YU iz Informbiroja. Reorganizacija je bila hitra, svetovalci so julija morali po hitrem postopku zapustiti državo, preklicani so bili ekonomski dogovori in začela se je nasilna časopisna kampanja. Uspešni so bili pozivi SZ za ekonomsko asistenco. Stalin je postal albanski heroj, Hoxha pa zaščitnik države pred tujo agresijo. Ta sprememba smeri je seveda vodila do zamenjav v albanskem vodstvu. Oktobra je Xoxe izgubil svoje ministrsko mesto, Rehabilitirali so Shehuja. Novembra 1948 so sklicali prvi kongres KPA. Maja '49 so Xoxi, ki so ga spoznali za glavnega krivca sodili za izdajo in ga obsodili na smrt. Albanija je bila zdaj popolnoma v prosovjetskem taboru.

V državi je bil vzpostavljen najbolj doktrinaren in rigiden režim. Ob koncu 70.let je bila albanska vlada še vedno rigorozno stalinistična po duhu in strogo prepričana v principe hladne vojne v mednarodnih odnosih. Podpora SZ pa je le rahlo ublažila vladne strahove glede političnega preživetja in zmožnosti ubraniti teritorialne suverenosti. Stare nevarnosti so bile še vedno prisotne. Grške zahteve so ostajale in pričakovati je bilo, da bo YU podprla kakršnekoli načrte, ki bi odstranili Hoxho. Britanske in ameriške agencije so sodelovale pri zaroti, ki bi odstranila režim. Po letu '46 so bili razviti načrti, ki bi spodbudili in opremili antikomunistične in rojalistične sile v državi. Prostovoljcev ni bilo težko najti in 1947 so nekatere izurili in jih poslali v državo. 1949 je operacija postala resnejša in CIA je bila globoko vpletena. Agencije so sodelovale s kraljem Zogom in uporabljali so člane njegove straže. Prva skupina je bila poslana v ALB leta 1950, zadnja pa spomladi 1952. Vsi napori pa so se končali katastrofalno. To je bila posledica prisotnosti dvojnega agenta v britanski obveščevalni, ki je o dogajanju obveščal Moskvo. Ta fiasko je pokopal vse nadaljne ideje. Aktivnosti pa so imele globok vpliv na albansko vlado, ki je prevzela defenzivne pozicije.

Kljub svojim specifikam pa je bila ta vlada ena najstabilnejših v povojnih letih. V obdobju med 1965 – 71 so zaradi političnih razlogov odstavili le 6 ljudi. Hoxha je uspel držati svoje pozicije in moč nad državo. Tesno je sodeloval z MEHMET SHEHU. Večina vodilnih je bila iz srednjega razreda plemena Toskov in so bili med seboj tesno povezani, znani pa so bili tudi po svojem nepotizmu.

Poleg zunanjih nevarnosti pa so se soočali tudi z težko notranjo situacijo, predvsem posledica zaostalih razmer in nizkega življenjskega standarda. S tem so se poskušali soočati tako, da so prevzemali stalinistične metode. Vpeljali so visoko centralizirano plansko ekonomijo z poudarkom na neodvisnosti in težki industriji. Kolektivizacija je bila rešitev agrarnih problemov. Decembra 1944 je država prevzela nadzor nad industrijo, bankami in prometom. Prvi ekonomski plan predstavljen 1947 je trajal vsega 9 mesecev, drugi je pokrival leti 1949/50. Velike težave je v tem času povzročil razdor z YU, vendar je sovjetska pomoč prispela kmalu. Prva petletka se je začela leta 1951. Albanski ekonomski razvoj so podpirale velike zaloge nekaterih mineralov. Po letu '50 so dali poudarek izkoriščanju kroma, bakra, niklja, nafte in virom premoga, pa tudi rasti industrije. Poleg tega pa so se posvečali tudi lahki industriji in predelavi hrane. Začeli pa so tudi ambiciozni program elektrifikacije. Kmetijstvo je bilo vedno njena šibka točka, le 10% zemlje je bilo namreč primerne za obdelavo in 31 za pašo. Velik problem je predstavljajo pridelati dovolj hrane, da bi nahranili prebivalstvo. Najbogatejše zemlje pa so bile na obalnih predelih, ki so jih karakterizirali izbruhi mrzlic in malarije. Sprva so napredovali k cilju popolne kolektivizacije počasi, avgusta '45 so zasegli velika posestva, to je odvzelo ekonomsko moč preteklemu dominantnemu razredu, vendar je 1955 kar 87% kmetijske produkcije še vedno prihajalo z zasebnih posestev. Kolektivizacijo so zato pospešili in do 1960 je prišlo 87% produktov z državnih ozemelj. Postopanje seveda ni želo uspeha med kmeti. Veliko napora je bilo vloženega v povečanje zalog hrane, ki so bile še posebej potrebne saj je imela država najhitrejšo rast rojstev v Evropi. Sledeče petletke so poudarjale mehanizacijo in izboljšave kot je uporaba pesticidov in gnojil. Do leta 1976 so lahko sporočili, da so samozadostni v količinah žita, cilj za druge zaloge je bilo leto 1980.

Odnosi z SZ so ostajali dobri dokler je bil Stalin živ. Po letu 1953 se je nad Tirano izvajal pritisk naj prevzame nove sovjetske revizionistične trende. Nekatere poteze v možnost postavitve kolektivnega vodstva so bile sicer res narejene . Hoxha predal mesti ministra, toda obdržal sprva premiersko (predal 1954 Shehu) in partijsko. Toda države j ostala blizu Moskvi in je bila 1955 ena od ustanovnih članic Varšavskega pakta. Vendar pa se je mnogo aspektov Kruščovega programa močno bilo z Hoxhovo politiko. Posebej nenaklonjeni so bili odločitvam 20. kongresa KPSZ, malo navdušenja so pokazali o konceptov mirne koeksistence in drugačne poti v socializem. Zavračali so rehabilitacijo Xoxe. Čeprav je prišlo do otoplitve odnosov z YU. Zadušitev madžarske vstaje so sprejeli z navdušenjem in posledično so se zopet ohladili odnosi z YU, ponovno so deževale rekriminacije glede Kosova.

Enako kot RO niso podpirali načrtov za Comecon integracijo, kjer bi bila ALB vir kmetijskih izdelkov in surovin. Sami namreč niso želeli biti dobavitelji, medtem ko bi srečnejše države gradile avtomobile in letala. Poleg tega so do 1960 našli novega zaveznika in jim ni bilo potrebno slediti sovjetskim direktivam. To vlogo je vse bolj prevzemala Kitajska. Z njo so delili svoje antipatije do Tita in revizionizma. Odnosi z Moskvo so e slabšali zaradi zunanje politike, doktrine in ekonomskih zadev. Nesoglasja so prvič prišla v javnost junija 1960 kjer je ALB podprla KIT. Sovjetske represalije so sledile nemudoma, zavrli so pomoč in podprli so ustanovitev antirežimske zarote, ki sta jo vodila Kiri Belishova in Koco Tashko, vendar režim ni imel težav takšne poskuse zatreti. KIT pa je nemudoma ponudila pomoč, ki bi nadomestila sovjetsko. Novembra '60 je bil sovjetsko-kitajski režim na sestanku 81 partij v Moskvi v centru pozornosti. Albanci so znova potrdili svojo podporo in obe nasprotnici sta svoja nesoglasja vodili preko posrednikov. Po tem sestanku so se diplomatski odnosi med državama hitro slabšali, decembra '61 je SZ tudi formalno prekinila stike z ALB. Posledice so bile zelo resne za albansko ekonomijo. KIT pomoč, čeprav obljubljena pa ni uspela prispeti naenkrat. Vendar so ALB vztrajali in prejeli tako kitajsko pomoč kot obisk 1963 s strani Zhouja Enlaija. ALB ni več sodelovala v aktivnostih pakta in Comecona in ta situacija se tudi po padcu Hruščovega 1964 ni bistveno spremenila. Leta 1968 po invaziji na ČS pa se iz njega sploh umaknila. V tem obdobju je kopirala KIT – kulturna prenova. Vendar je bilo slednje v nekaterih pogledih precej drugačno – Hoxha je imel popolno kontrolo nad stranko in ni obstajala nobena potreba po mobilizaciji mladine v vojski. Situacijo so želeli izkoristiti predvsem zato, da bi zbudili več navdušenja za sistem in revolucionarnega zagona med mladino. Obnovili so napade na vero, zaostalost in vraževerje. Do leta 1970 so odnosi začeli slabeti, že od začetka so namreč obstajale očitne težave – to je naj YU, RO in ALB ne pričakujejo vojaške podpore za svoje kljubovanje SZ, prav tako država ni bila sposobna prevzeti vloge ekonomskega partnerja, ki bi bila enakovredna članicam Comecona. Leta 1970 je KIT obnovila odnose s Titom, naslednje leto je to storila tudi ALB, začelo se je tudi zbliževanje z ZDA, česar Tirana ni odobravala. Vendar se je tudi ALB počasi vendarle odpirala zunanjemu svetu, posebno dogovori z FR, ITA in GR ter novonastalimi afriškimi in azijskimi državami. Odnose s KIT je prizadela tudi smrt Maa in Enlaia. Njuni nasledniki so namreč ubrali povsem druge poti in iskali več povezav s kapitalisti. ALB pa je še vedno vztrajala v svojih pozicijah podpirala blokovsko delitev. Julija 1978 je KIT prenehala s svojo pomočjo.

Izmed vseh socialističnih držav je ALB naredila najmanj sprememb v svoji doktrini, Stalin je bil še vedno heroj. Takšno stališče je ostajalo tudi naprej. Država je kljub nekaterim poskusom ostajala zaprta in je bila edina, ki ni imela rednih diplomatskih stikov z VB in ZDA. To stališče je seveda prineslo pomembne spremembe v nacionalnem življenju.

Država je leta 1998 s sprejetjem nove ustave postala parlamentarna demokracija. Od julija 2005 na oblasti Demokratska stranka Salija Berishe. Trenutno čaka na vstop v NATO in EU.

  1   2   3   4   5   6   7   8   9


Verilənlər bazası müəlliflik hüququ ilə müdafiə olunur ©azrefs.org 2016
rəhbərliyinə müraciət

    Ana səhifə