Živimo drug za drugega




Yüklə 11.85 Kb.
tarix24.04.2016
ölçüsü11.85 Kb.
Izr.prof. dr. Zdenka Zalokar Divjak uni.dipl.psih. spec.logoterapije

ŽIVIMO DRUG ZA DRUGEGA



V ta namen bi rada s pomočjo Franklove logoterapije dala poudarek na osmišljanju življenja z delom za drugega, s pomočjo odgovornosti vsakega posameznika in vrednostne opredelitve za izpolnjevanje življenjskih nalog. Zavedati se moramo, da je prostovoljstvo recipročen proces. Prostovoljec s tem, ko daruje svoj čas, znanje, energijo, veliko daje, po drugi strani tudi veliko prejema, kar se tudi ujema z logoterapevtskim osmišljanjem življenja - Samo delo za drugega, lahko osreči posameznika.


Če predpostavljamo, da smisel življenja obstaja, je naslednje vprašanje, kaj daje smisel mojemu življenju. Vsakdo si je verjetno tekom življenja že postavil takšno ali temu podobno vprašanje.

Frankl pravi, da je lastnost človeškega bivanja, da presega samega sebe (samo-transcendenca) in da sega naprej po nečem drugem, kot je on sam. Človek je torej bitje, ki presega samega sebe, kar je bistvo človekove eksistence. Smisel v življenju lahko najdemo, če »ustvarimo delo ali opravljamo dejanje ali izkušamo dobroto, resnico in lepoto, izkušamo naravo in kulturo; ali nenazadnje, če srečamo kakšno drugo edinstveno bitje prav v edinstvenosti tega človeškega bitja - drugače povedano, če ga ljubimo.

Skrb za drugega je sad resnične ljubezni, ker nas obdari z življenjem, kjer se čutimo potrebne in vredne ljubezni. Večina od nas, pozna svojo potrebo po ljubezni in skuša dobiti od drugih ljubezen, ki jo potrebuje. Toda, če iščemo ljubezen, je ne bomo nikoli našli. Kadar je namreč posameznik osredotočen nase in zadovoljitev svojih potreb, pomeni, da je osredotočen vase. Tako dolgo, dokler bo osredotočen le na sebe, ni vreden ljubezni, čeprav lahko dobi naše sočutje.

Postati moramo torej vredni ljubezni, kar zahteva temeljni preobrat. Mi moramo začeti dajati, to je nespremenljiv zakon, po katerem moramo živeti. V primeru, da smo osredotočeno le na sebe, pa to pomeni, da smo vedno bolj osamljeni, ker v »preveliki skrbi zase«, ne zmoremo ničesar dajati drugemu. Rešitev je torej v osredotočenju iz sebe na drugega, kar pa je v prvi vrsti napor in duhovni preobrat v postavitvi vrednostne usmeritve. Miselno so nam lahko stvari zelo jasne, toda ko jih je potrebno uresničiti v življenju, naletimo na svoj »jaz«. Žarišče našega prizadevanja mora postati »drugi«. To pa je tudi žrtvovanje. Ljubezen vedno pomeni vsaj to žrtev, da usmerimo svoje misli in težnje k drugemu in se s tem odrečemo lastnim koristim. Tako odrekanje vedno vključuje visoko ceno za lastni jaz, kar v današnjem času ni enostavno. »Ljubezen je tista zmožnost, ki človeku omogoča, da dojame drugo človeško bitje prav v njegovi edinstvenosti« Ljubezen naj bi omogočala posamezniku poleg doživljanja ljubljenega človeka tudi uresničevanje doživljajskih vrednot, kot so doživljanje narave, likovne umetnosti, glasbe itd. »Življenje je niz edinstvenih položajev. Tako je človek edinstven bodisi po biti ali po bivanju.«

.

V sodobnem času ljudje »iščejo in hrepenijo po sreči«, zlasti z doseganjem užitkov, ugodja, materialnih dobrinah. Logoterapija pa poudarja, da je sreča posameznika vedno možna le kot stranski produkt izpolnjenih življenjskih nalog. Toda kaj je v resnici tisto, kar me dela zadovoljno in srečno osebo? Življenje samo nam v slehernem trenutku postavlja naloge in preizkušnje, ki jih potem kot posamezniki lahko zaznamo in se na njih odzovemo, ali pa jih spregledamo, potisnemo v podzavest, kjer potem počasi razjedajo našo notranjost.



Prva težava je torej že v tem, da si sodobni človek sam postavlja svoje življenjske naloge, namesto, da bi se odzival na tisto, kar mu kaže njegov vsakdan. In naš vsakdan ponavadi kaže na vsa dela, ki jih je potrebno opraviti in na naše odnose, ki jih je potrebno negovati.

Kadarkoli nam uspe narediti vse, kar nam je tisti dan pokazal, potem šele lahko dobimo tisti dobri občutek zadovoljstva pri samemu sebi. Torej šele po opravljenemu delu. Ravno tako je pri odnosih. Kadar ne uspemo razčistiti svojih negativnih ali potlačenih čustev, smo napeti, razdražljivi, nemirni in seveda ne moremo biti zadovoljni. Ko bežimo pred težavami in se nadenemo visoke zidove obrambnih mehanizmov, lahko sicer navzven delujemo srečno, toda naša notranjost kliče po ureditvi, po miru, razrešitvi problemov.

Le vsak zase pa si lahko te naloge odkriva, jih ozavešča, ali pa jih zanemarja. Problem je verjetno v tem, da se ne zavedamo, da je za zaznavanje teh nalog potrebna notranja ubranost, mir. Potreben je čas za razmislek, čas za pravilne odločitve, ki se bodo prikazale takrat, kadar si jih resnično želimo začutiti. Na razumski ravni ljudje vedo prav vse kako bi bilo potrebno živeti, toda v sebi ne najdejo moči, volje, da bi potem svoje odločitve tudi udejanjali.

Ozaveščanje pa je tudi proces, ki pomeni, da bo sledila neka sprememba. Verjetno je tudi res, da si veliko ljudi ne želi sprememb, vsaj ne za ceno odpovedi, žrtvovanja, borbe, potrpežljivosti. In tako se vrtijo v krogu lastnega pomilovanja in nezadovoljstva.

Verjamem, da smo ljudje – ustvarjeni za srečo – in ne obratno, zato je tudi v naši moči, da jo ustvarimo.

Vsak posamezni trenutek torej skriva nešteto priložnosti, vsak pa se lahko odloči le za eno, ki jo bom uresničil. S tem vse ostale zavrne. Postale so neuresničene priložnosti. Imeti možnost odločanja je nekaj strašnega in čudovitega hkrati. Strašno je vedeti, da je vsaka odločitev, najmanjša ali največja, dokončna; da v vsakem trenutku uresničimo ali zapravimo priložnost. Čudovito pa je vedeti, da lahko naša odločitev, pa čeprav le majhna odločitev, vpliva na našo prihodnost in prihodnost naše okolice.


Posameznik se moramo zavedati, da je naša prihodnost in vseh okrog nas odvisna predvsem od lastnih smiselnih odločitev. Ob tem je pomembna predvsem odgovornost, da človek odgovori na nalogo, ki mu jo postavlja življenje v točno določenem trenutku in v točno določeni situaciji.

Z odvzemom odgovornosti pa človek izgubi lastno doživljanje sebe kot svobodnega človeka. Zato je odgovornost veliko darilo, pa tudi veliko breme, prav tako kot svoboda.



Eksistirajoči človek dojema svoje življenje kot nalogo, ki jo je treba odgovorno izvrševati. Eksistiranje zahteva od človeka ves čas aktivno držo. Logoterapevtski odgovor se glasi, da smo odgovorni pred lastno vestjo, pred ljubljeno osebo, svojim delom, prijateljem.
Naloga logoterapije pa je, da usposobi posameznika, da najde svoj smisel v življenju. Ne obstaja nobena življenjska situacija, ki bi bila brezsmiselna. Celo najbolj negativne plati človekove eksistence, zlasti tragično trojstvo, v katerem se združujejo trpljenje, krivda in smrt, lahko pretvorimo v nekaj pozitivnega, če do njih zavzamemo pravilno, pozitivno stališče.
Zaključila bi z Franklovim odgovorom o smislu: »Svoj smisel življenja vidim v pomoči drugim, da najdejo svoj smisel v svojem življenju, « in vsi prostovoljci si k temu tudi močno prizadevamo.


Verilənlər bazası müəlliflik hüququ ilə müdafiə olunur ©azrefs.org 2016
rəhbərliyinə müraciət

    Ana səhifə