Giuseppe Verdi Libret Antonio Ghislanzoni




Yüklə 119.16 Kb.
səhifə1/3
tarix23.04.2016
ölçüsü119.16 Kb.
  1   2   3






Opera v štirih dejanjih
Glasba Giuseppe Verdi

Libret Antonio Ghislanzoni

Praizvedba opere 24. december 1871, Kedivska opera v Kairu
Koprodukcija Opera in Balet SNG Maribor, Cankarjev dom Ljubljana


Dirigent Francesco Rosa

Režiser Pier Francesco Maestrini
Scenografija Alfredo Troisi

Kiparska dela Janez Rotman

Kostumografija Luca Dall'Alpi

Oblikovanje luči Pascal Mérat

Koreografija Edward Clug

Zborovodkinja Zsuzsa Budavari Novak

Asistentka režije Tanja Lužar
ZASEDBA


Aida, etiopska princesa

Elena Lo Forte

Beatrice Greggio

Radames, poveljnik straže

Renzo Zulian

Janez Lotrič

Miro Solman

Amneris, faraonova hči

Guadalupe Barrientos

Irena Petkova

Ramfis, visoki svečenik

Luciano Montanaro

Egiptovski kralj

Valentin Pivovarov

Amonasro, kralj Etiopije

David Marcondes

Jaki Jurgec

Svečenica

Andreja Zakonjšek Krt

Glasnik

Martin Sušnik


Simfonični orkester SNG Maribor

Zbor Opere SNG Maribor

Baletni ansambel SNG Maribor
Koncertni mojster Saša Olenjuk

Korepetitorji Andrea Albertin, Robert Mraček, Olga Pečeny

Šepetalki Sabina Alatič, Nada Strnad

Prevod nadnapisov Luka Hrvatin

Inspicienta Peter Krajnc, Iztok Smeh

Premiera


29. november 2013, Velika dvorana SNG Maribor

Operna predstava se izvaja v italijanskem jeziku in ima odmor po drugem dejanju.



VSEBINA OPERE
Prvo dejanje

Egipt v obdobju veličastne vladavine faraonov. Ob vznožju palače v Memfisu visoki svečenik Ramfis opozori poveljnika vojaške straže Radamesa, da pripravlja etiopsko ljudstvo napad na Egipt. Radames vidi v spopadu priložnost za svoje napredovanje in sanja o poroki z etiopsko princeso Aido, ki je vojna ujetnica in sužnja egiptovske princese Amneris. Toda Amneris je prav tako zaljubljena vanj, zato se je polasti veliko ljubosumje, ko med Radamesovim obiskom začuti njegovo naklonjenost do Aide. Sel sporoči egiptovskemu kralju, zbranim svečenikom in vojakom, da se barbarski Etiopijci naglo približujejo Tebam, faraon pa imenuje Radamesa za poveljnika svoje vojske, kar zbrano ljudstvo navdušeno pozdravi. Le Aido razdvajata ljubezen do Radamesa in zvestoba do domovine Etiopije, kjer vlada njen oče Amonasro, zato prosi bogove za milost in spravo. V vulkanskem templju božanstva Ptaja zbor svečenikov pričaka Radamesa, Ramfis pa ga blagoslovi in mu zapove, naj zaščiti Egipt.


Drugo dejanje

Ker je Etiopija v bitki doživela poraz, princesa Amneris nestrpno pričakuje Radamesovo zmagoslavno vrnitev. Ko se ji približa Aida, Amneris odpravi vse služabnike, saj želi ugotoviti, kakšna čustva goji do Radamesa, zato Aidi najprej zaupa lažno vest, da je poveljnik padel v spopadu, nato pa ji pove, da je živ in se vrača v mesto kot zmagovalec. Aidine močne čustvene reakcije ne pustijo nobenega dvoma, da Radamesa ljubi z vsem srcem. Amneris je vendarle odločena, da bo premagala svojo tekmico in pridobila poveljnikovo naklonjenost, nato pa odide, da bi se udeležila parade zmagovite egiptovske vojske. Egiptovski kralj in Amneris s ponosom opazujeta slavje ob vrnitvi Radamesove vojske, faraon pa poveljniku obljubi, da mu bo iz hvaležnosti izpolnil katerokoli željo. Pred faraona tedaj privedejo etiopske ujetnike, med katerimi je tudi Amonasro. Ko Aida zagleda svojega očeta v okovih, jo izdajo čustva, toda Amonasro ji namigne, naj ne razkrije njegovega kraljevskega porekla. Amonasro nato skesano prosi egiptovskega kralja za milost, naj prizanese ujetnikom in jih osvobodi, čemur nasprotujejo neizprosni svečeniki. Toda faraona vendarle prevzame globina Amonasrovih besed, zato na Radamesovo željo izpusti zajete, Amonasra pa po nasvetu velikega svečenika za jamstvo obdrži v ujetništvu. Faraon razglasi, da si je Radames v bitki priboril veliko čast in mu obljubi roko svoje hčere Amneris.


Tretje dejanje

Na predvečer poroke se Ramfis in princesa Amneris napotita v Izidin tempelj ob obrežju Nila, da bi prosila za boginjino naklonjenost. Aida, ki skrivaj pričakuje Radamesa, premišljuje o svoji domovini in njeni negotovi usodi. Nenadoma se pojavi Amonasro, ki mu je uspelo uiti iz faraonove ječe, ter prosi svojo hčer za pomoč pri osvoboditvi Etiopije in njegovi vrnitvi na prestol. Aida ugodi očetovi prošnji in mu obljubi, da bo razkrila Radamesov načrt ponovnega napada na Etiopijo. Amonasro se Aidi zahvali in ji zbudi novo upanje, nato pa poišče skrivališče, ko zasliši, da se nekdo približuje. Ko se Radames na samem sreča z ljubljeno Aido, se oba prepustita čustvom in sanjata o sreči skupnega življenja. Radames pristane na Aidin predlog, da bi zbežala daleč stran, nato pa ji na njeno vprašanje razkrije pot novega osvajalskega pohoda na Etiopijo. Ko Amonasro izve za Radamesovo strategijo, se prikaže iz svojega skrivališča, Radamesa pa preplavi obup, ko izve, da je izdal skrivnost etiopskemu kralju. Medtem ko ga Aida in Amonasro želita pomiriti, se iz templja vrneta visoki svečenik Ramfis in princesa Amneris, ki v Radamesovem dejanju prepoznata izdajstvo Egipta. Amonasru in Aidi uspe pobegniti, Radames pa se preda na milost zboru svečenikov.


Četrto dejanje

Radamesa razjedata agonija in dvom, saj je v pričakovanju sojenja zaradi izdajstva Egipta. Ko pomisli na Aido in njeno gotovo smrt, ga Amneris obvesti, da je Aida živa in da ji je uspelo pobegniti, obenem pa mu ponudi svobodo, če se bo odpovedal ljubezni do nje. Radames zgroženo zavrne princesin predlog in nemo pričaka zbor svečenikov, ki ga obsodi na smrt s pokopom v grobnico pri živem telesu. Amneris v Radamesovem imenu prosi svečenike za usmiljenje, toda kazen za izdajstvo je jasna. Ker svečeniki ne spremenijo svoje obsodbe, Amneris nanje izreče prekletstvo. Aida se je medtem skrila v grobnico, da bi s svojim ljubim delila isto usodo. Preden ju živa zazidajo, si še zadnjič izpovesta ljubezen, Amneris pa v templju prosi boginjo Izido, naj se usmili Radamesove duše.




IZ GLEDALIŠKEGA LISTA
Giuseppe Verdi AIDA Opera v štirih dejanjih

Leta 1869, v pričakovanju odprtja Sueškega prekopa in operne hiše v Kairu, je ravnatelj tamkajšnjega Kedivskega gledališča, Drahnet Bey, zaprosil Verdija, da za oba dogodka napiše svečano himno, kar pa je skladatelj odklonil. Leto pozneje (1870) je egiptovski kediv Ismail Paša, sicer velik Verdijev občudovalec, skladatelja zaprosil, naj napiše za kairsko operno gledališče novo operno delo. Njegov svetovalec, francoski egiptolog in arheolog Auguste Mariette (1821–1881), je s pomočjo libretista Camilla du Locla predložil Verdiju svoj dramski osnutek, osnovan na pripovedki La fiancée du Nil. Verdi je po daljšem odlašanju privolil. Du Locle je nato zasnoval scenski osnutek v francoščini, na podlagi katerega je libretist Antonio Ghislanzoni izdelal pesniško predlogo v italijanskem jeziku. Leta 1870 je Verdi opero dokončal. Predviden čas njene praizvedbe je bil februar naslednje leto, vendar zaradi rusko-francoske vojne v Kairu niso pravočasno prejeli scene in naročenih dekoracij iz Pariza – tako je bila krstna izvedba Aide šele na božični večer, 24. decembra 1871. Kljub temu je bila praizvedba zelo uspešna in mnogi kritiki so operi zagotovili velik mednarodni odziv, kar se je potrdilo že naslednje leto (1872), ko je Verdi v milanski Scali z Aido doživel pravo zmagoslavje. Aida je – poleg »trilogie popolare«, ki jo predstavljajo opere Rigoletto, La traviata in Trubadur – do danes ostala najpogosteje izvajana Verdijeva opera.

Z Aido so leta 1913 odprli tudi (letos že stoletni) festival v veronski Areni, kjer jo od takrat izvajajo vsako leto. Aida sodi v zvrst velike italijanske opere. Verdijev vzor je bila francoska velika opera (grand opéra). Nekatera glavna dela iz tega žanra, posebej opere Giacoma Meyerbeera, so kar petdeset let obvladovala italijansko operno gledališče. Zgled za Aido pa je Verdi našel tudi v zgodovinski operi. Aido tako po eni strani zaznamujejo tradicionalne oblike številčne opere, kot so denimo arije, dueti in ansambli, po drugi strani pa tudi svobodneje oblikovane solistične točke, na primer svobodno zasnovani in melodično bogati recitativi, ki so zamišljeni kot uvodi v arije, duete idr. Samostojnejša je tudi orkestralna spremljava. Kot je Verdi nekoč povedal, ga je ob potovanju v Egipt navdahnila tamkajšnja eksotična glasba, zato je nekaj točk zasnoval tudi v lokalnem koloritu, med katerimi izstopata tema deklet iz templja in unisono petje svečenikov, nekatera mesta pa še vedno kažejo tipične značilnosti belcanta. Zaznavna je tudi polifonska obdelava nekaterih scen, denimo kanon v deljenih violončelih na začetku opere in tercet Aide, Amneris in Radamesa v prvem dejanju.

Verdi z Aido ni želel ustvariti monstruoznega spektakla, kar bi lahko sklepali na podlagi številnih odrskih učinkov, kot je denimo prihod slonov in tisočglave množice, temveč glasbenogledališko stvaritev medčloveških konfliktov, krute usode posameznikov in nesporazumov, ki so jih dotlej prikazovali na slikovitih kulisah. Predigra, ki jo je Verdi komponiral po dokončani operi, vsebuje dve temi, ki se v zaporedju dejanj večkrat ponavljata. Prva, sedemnajsttaktna tema (zaigrajo jo violine con sordino v pianissimuandante mosso) izraža ljubezen Aide do egipčanskega vojskovodje Radamesa. Druga tema (začenjajo jo violončeli, nato viole in končno prve violine) pa izkazuje odločnost in neizprosnost visokega svečenika Ramfisa. Že dialog Radamesa in Ramfisa z začetka prvega dejanja jasno kaže, kako pomembno vlogo je Verdi namenil slednjemu: postavil ga je za vodjo brezkompromisne in neizprosne »institucije« okultnega. Po dialogu nastopi Radames s popularno arijo (romanco) Celeste Aida, forma divina (Nebeška Aida, božanska stvaritev), ki jo uvede recitativ: Se quel guerrier io fossi (Če bi bil jaz tisti vojščak). Radamesova arija (v šestosminskem taktu, andantino) je ena zadnjih spevnih arij (kakršna je tudi Dal più remoto esiglio (Iz daljnega pregnanstva) iz opere I due Foscari); v njej se Radames ponosno predstavlja kot junak. Njegovo izvajanje spremlja dialog med trobentami in pozavnami v fortissimu. Kot mnogi tenoristi v Verdijevem času tudi pevec Giuseppe Capponi kot Radames na neki uprizoritvi Aide v Parmi ni zmogel zapeti visokega B v pianissimu, nakar je Verdi dopustil, da ga izvajajo v forte (ali mezzoforte), zaključek arije »vicino al sol« (blizu sonca) pa prestavijo oktavo niže. Podobno je želel tudi tenorist Ernest Nicolini.

Po Verdijevem osnutku naj bi Amneris nastopila, še preden Radames izpove svojo vizijo, ne pa šele v zadnjem taktu kratke medigre. Njene prve besede ter igra orkestra (violine, rogovi, fagoti in nizka godala) zelo dobro poudarjajo temno barvo mezzosoprana. Njena tema se kot »vodilni« motiv kasneje ponavlja ob vseh njenih nastopih, podobno kot tema Aide, vendar pa se tema princese Amneris pojavi le v orkestralnem delu, medtem ko Aidina nastopi tudi v pevskem glasu. Značaj egipčanske kraljeve hčerke izrisuje njena »ljubezenska« tema (dolcissimo, v pianu), ki jo najprej predstavi orkester, Amneris pa jo nato graciozno ponovi: »Ne un altro sogno mai …« (Nikoli druge sanje …) Še bolj zaznamuje njen čustveni svet duet Radamesa in Aide: Verdi predstavi Amneris kot preprosto, skorajda plaho žensko. Še bolj celosten prikaz njenega značaja kaže duet z Radamesom »Dal più remoto esiglio« (Iz daljnega pregnanstva). Prihod Aide najavi klarinet (andante mosso, dolce espressivo) z njeno temo, ki se nadaljuje v tercetu Amneris, Radamesa in Aide. Verdi je na tem mestu zapisal: »Pri nastopu Aide Radames ne more skriti rahle vznemirjenosti, kar opazi Amneris, ki od tega trenutka postane ljubosumna in ko se obrne k Aidi z besedami 'Vieni, o diletta' (Pridi, ljuba), naglo spremeni razpoloženje.« Med omenjeno prvo in drugo frazo »Trema, o rea schiava« (Trepetaj, hudobna sužnja) se vpelje tema ljubosumja, ki se podobno kot druge večkrat ponovi.

Konec petega prizora se Aida obrne k Radamesu z besedami »Ritorna vincitor ...« (Vrni se, zmagovalec …) Ko ostane sama na sceni, ponovi v recitativu (allegro agitato) še enkrat uvodne besede. Notranji boj med ljubeznijo do Radamesa in domovine izrazi v romanci oziroma monologu, ki poteka v obliki vprašanja in odgovora. V prvem delu (più mosso, v e-molu) »L'insana parola, o Numi, sperdete!« (Blazne besede, o Numi, preženite!) prevladuje patriotizem, v drugem (andante, poco più lento, v F-duru, As-duru in as-molu) pa ljubezen do Radamesa »E l'amor mio?« (Kaj pa moja ljubezen?) V zaključku se čustva različnih ravni izenačijo, vendar pa igra oboe, ki prinaša reminiscenco na prvi del, nakazuje, da ostane ljubezen do domovine. V četrtem, zadnjem delu je skušal Verdi pričarati »nadzemsko lepoto«, ki bi jo (ob spremljavi orkestra v pp in ppp) s povsem enostavno melodijo poustvaril sopranski glas (v As-duru, cantabile): »Numi pietà – del mio sofrir!« (Numi, usmilite se mojega trpljenja!) Poigra v klarinetih in violončelih zaključuje monolog z oznako dolce (ljubko) in morendo perdendosi (upadajoče, izginevajoče).

Sedmi prizor in finale prvega dejanja, t. i. tempeljski prizor, zaznamuje ceremonial v eksotičnem vzdušju rituala. Klic »Morte!« (Smrt!) (na visokem F), ki ga Ramfis nameni Radamesu, ponovi nato emfatično tudi zbor svečenikov (prav tako na visokem F). Prvi prizor drugega dejanja uvajajo (v osemtaktni predigri) zvoki harfe v ritmu koračnice (allegro giusto) in napovedujejo sporočilo suženjskih deklet: »Radames je zmagovalec«. Po zboru zamorčkov zaigrajo fagoti, viole in violončela Aidino temo, ki naznani njen prihod, in sicer ob besedah Amneris: »Silenzio! Aida verso no si s'avanza.« (Tišina! Aida se nam približuje.) Amneris hoče Aido prisiliti, da prizna ljubezen do Radamesa: »Mia rivale, ebben sia pure. Anch'io son tal.« (Moja tekmica, naj bo. Tudi sama sem taka.) Aida jo prosi usmiljenja »Pietà del mio dolor (Usmili se moje bolečine.) Tremolo v godalih in pavkah odslikava reakcijo Amneris »Trema, vil schiava!« (Trepetaj, zlobna sužnja!) Padec v najnižje območje mezzosoprana ustvarja svojstveno barvo njenega glasu. Spor med obema tekmicama prekine zbor za sceno »Su, dal Nilo ...« (Navzgor, od Nila …), ki se nato nadaljuje. Po »viharnem in pretečem« odhodu Amneris »E apprenderai. Se lottar tu puoi con me …« (Spoznala boš, če se lahko pomeriš z mano …) Aida ponovi molitev »Numi pietà.« (Numi, usmiljenja.)

Povsem drugačno scensko podobo prinaša drugi finale, v t. i. triumfalnem dejanju. Uvaja ga štiriindvajset taktov dolga predigra k zboru ljudstva: »Gloria all'Egitto ...« (Slava Egiptu …), »odgovori« mu ženski zbor s kontrastno temo: »S'intrecci il loto al lauro.« (Spletaj lotos in lovor.) Prihod svečenikov spremlja druga tema iz uverture. Po zborovskem delu nastopijo trobentarji s slavno »zmagoslavno« koračnico (marcia trionfale). Verdi je, kot je znano iz njegove izpovedi v Milanu, naročil izdelavo šestih trobent (tri v As in tri v H) brez ventilov. Njegova verzija »starih egipčanskih trobent« (ne da bi jih kdaj videl) naj bi jim bila zelo podobna. Trije trobentarji igrajo koračnico v Es-duru v unisonu, drugi trije izvajajo koračnico v H-duru. Ta nenadna »modulacija« je najbolj učinkovita točka dejanja. V nasprotju z Meyerbeerovimi velikimi operami pompoznost in veličastnost za Verdija nikoli nista bili sami sebi namen, kajti učinek, ki ga doseže v Aidi, ne zaznamuje le sijaja, temveč tudi tragično situacijo. Na mestu, ki ga obvladuje množica na sceni, skuša Verdi prenesti pozornost na Aido, ki med etiopskimi ujetniki zagleda svojega očeta. Tudi v nadaljnjem poteku prevladuje emocionalnost protagonistov nad množico, kar potrjuje tudi anekdota nekega umetnika, ki je sodeloval leta 1872 pri uprizoritvi Aide v milanski Scali. Ta se je petdeset let pozneje (leta 1923) spominjal, da se je Verdiju, ki je prisostvoval generalni vaji in si je takrat prvič ogledal celotno opero, zdel prav »triumfalni prizor« nekoliko »predinamičen«. S sedeža v parterju je zavpil: »Proč s plesalkami! Proč z ljudmi! Vse je preveč razgibano.« Nato je stopil na oder ter podal še nekaj nasvetov.

Tretje dejanje prekine dotedanjo simetrijo, ki je prevevala prejšnji dve. Šestnajst taktov predigre odslikava »čarobno« vzdušje v mesečni noči ob Nilu, ki je učinkovito podano v prvih in drugih violinah, violah (andante mosso) ter dveh skupinah violončelov. Godalom se v petem taktu pridruži flavta, ki s trilčki in arabeskami prav tako značilno prispeva k omenjeni atmosferi. V sedemnajstem taktu nastopi zbor svečenikov, ki prihaja iz templja. Svečenikom se pridruži solistični glas svečenice, prideta pa tudi Ramfis in Amneris. Slednja po nekaj besedah glavnega svečenika odgovori »Si, io preghero.« (Da, molila bom.) Nastop Aide napove njena tema v flavti (sotto voce). Verdi je njen recitativ »Qui Radames verrà« (Radames bo prišel) in romanco »O cieli azzurri« (O modra nebesa) dokomponiral za izvedbo v milanski Scali. Poimenovana je kot »arija Nila«, čeprav Aida v njej opeva gore, doline in obale svoje domovine in nima nikakršne povezave z omenjeno afriško reko. Arijo zaznamujeta melanholija in domotožje, v njej pa je tudi veliko fraz (v pianissimu in dolcissimu), predvsem pa pasaž, v katerih mora pevka v zgolj petih taktih preiti od visokega A (v forte) na mali E, ki poteka v pianissimu, z oznako parlato. Arija kulminira v vzponu, ki se začenja v pianissimu, tj. na malem Es, in se dvigne do visokega C, po katerem sledi padec. V frazi »patria mia« (moja domovina) se vokalna linija dvigne spet do visokega A v pianissimu.

Tritaktno poigro po ariji nenadoma prekine nastop kralja Amonasra, Aidinega očeta. Duet etiopskega kralja in njegove hčerke se začenja z dramatično sceno, pri kateri je Verdi zapisal natančne izvajalske oznake declamando, fiero ali presto, parlante. Eno najlepših mest v duetu je Amonasrova kantilena (allegro giusto) »Rivedrai foreste imbalsamate« (Uzrla boš spet dehteče gozdove), ko hčerko spomni na domovino. Ko Aida izve, da jo hoče oče imeti za poizvedovalko o egipčanskih bojnih načrtih pri Radamesu, to zgrožena odkloni, »Orrore! Che mi consigli tu! No, giamai!« (Groza! Kaj mi svetuješ! Ne, nikoli!), nato jo Amonasro prekolne in jo poniževalno označi kot faraonovo sužnjo »Dei Faraoni tu sei la schiava« (Sužnja si faraonom) ter ji pretresljivo opiše trpljenje etiopskega ljudstva: »Pensa, che un popolo vinto, straziato« (Pomisli na premagano, trpeče ljudstvo).

Tragični prizor prekine Radamesov prihod, ki ga orkester svečano najavi z nastopno frazo: »Pur ti riveggo, mia dolce Aida« (Kljub vsemu te spet vidim, moja ljuba Aida). Svojo neustrašnost izrazi ob spremljavi dveh trobent (leggerissimo e staccato) nad pizzicati godal: »Nel fiero anelito« (V ponosnem dihu). Ko ga Aida vpraša, ali se ne boji Amneris (orkester medtem zaigra temo ljubosumja), Radames odločno odgovori: »Ne d'Amneris paventi vindice furor« (Niti strahotnega srda Amneris ne). Duet Aide in Radamesa, ki sledi po njenem predlogu, da bi zbežala skupaj, preide nato v lirični andantino, v katerem Radames zapoje visoki B na samoglasnik i v frazi »Il ciel dei nostri amori« (Nebo najine ljubezni) (analogno zaključnemu visokemu B v ariji Celeste Aida). Potem ko mu Aida očita, da je ne ljubi več, privoli v beg: »Si, fuggiam da queste mura« (Da, zbeživa od teh zidov). Ob vsakem poltonskem koraku Radames vedno bolj opušča misli na svoje dolžnosti, družbene norme in naloge. Aida in Radames v unisonu zapojeta ljubezenski duet »Vieni meco, insieme fuggiam« (Pridi z mano, zbeživa) kot apoteozo v obliki cabalette. Nato se dogodki naglo zvrstijo: Radames izda Aidi pot, po kateri bo egipčanska vojska ponovno napadla Etiopijo »Le gole di Napata« (Soteske Napate). Potem ko Radames zagleda Amonasra, ki se je medtem skril, začudeno vpraša: »Tu Amonasro ... tu, il Re?« (Ti, Amonasro … ti si kralj?) in potem ko večkrat ponovi »Io son disonorato« (Onečaščen sem), ga skuša Amonasro odpeljati: »Vieni: oltre il Nil ne attendono« (Pridi, pričakujejo vas prek Nila). Verdi je na tem mestu v libretu zapisal: »Amonasro zgrabi Radamesa za roko in slednji se pusti odvleči«. Ko Amneris ob prihodu iz templja opazi tri osebe, ne more verjeti svojim očem, oglasi pa se šele s klicem »Traditor« (Izdajalec). Njen klic se spremeni v krik obupane, razočarane in zavržene ženske, pri čemer princesa ni toliko zgrožena nad Radamesovo izdajo domovine, temveč nje same. Z Amneris nastopi tudi Ramfis. Radames se obrne k njemu (v finalu tretjega dejanja) z besedami »Sacerdote, io resto a te« (Svečenik, tebi se izročam).

Sklepno, četrto dejanje se začenja s predigro z dvaintridesetimi takti, v kateri zavzema središčno mesto motiv ljubosumja (allegro agitato e presto). V štirinajstem prizoru sledi eden najlepših duetov Amneris in Radamesa »Già i sacerdoti adunansi« (Že so se svečeniki zbrali). V njem izstopa Radamesova melodija »E la morte un ben supremo« (In smrt je vrhovno dobro). Duet preide v prizor sojenja, ko po Radamesovi obsodbi Amneris v obupu in jezi prekolne svečenike »Anatema su voi« (Prekletstvo nad vas), orkester pa dramatično sklene prizor. Duet in finale sta zadnji točki opere. Pet taktov orkestra zaznamuje mračno vzdušje, ki orisuje Radamesa, zazidanega v grobnico. Ta (z oznako con voce cupa, morendo dolcissimo) resignirano zapoje nekaj stavkov: »La fatal pietra sovra me si chiuse« (Pogubni kamen se je zaprl nad menoj). Ko ga preseneti prihod Aide, orkester po prvih taktih iz allegra preide v andante, pri tem pa oriše neizbežnost stanja. Besede Radamesa »Morir, si pura e bella« (Da bi umrla, tako čista in lepa) spremlja pizzicato v godalih in nekaj tolkal ter pihal. Aida se energično odzove, »Vedi, di morte l'angelo« (Vidiš, angela smrti) (andante, dolcissimo). Zasliši se tudi zbor svečenikov in svečenic. Potem ko Radames tvega zadnji poskus, da bi osvobodil sebe in Aido, »Ne le mie forti braccia« (V mojih krepkih rokah), zapoje Aida zadnji »spev slovesa« v obliki cabalette: »O, terra addio, addio la valle di pianti« (O, zemlja, zbogom, zbogom, dolina solza). Ta spev je Verdi oblikoval v čudoviti melodiji, ki jo nato v unisonu ponovita Radames in Aida ter naposled še orkester. Nad to melodijo »ljubezenske smrti« se zasliši molitev Amneris »Pace t'imploro – salma adorata – ... Isi placata ti schiuda il ciel!« (Pokoja te prosim – o ljubljeno umrlo telo … – mila Izida naj ti odpre nebo!)

Praizvedbo Aide je režiral Carlo d'Armeville, dirigiral pa Giovanni Pottesini. V najvidnejših vlogah so nastopili Antonietta Anastasi-Pozzoni (Aida), Eleonora Grossi (Amneris), Pietro Mongini (Radames), Francesco Steller (Amonasro) in Paolo Medini (Ramfis). Med najboljše interprete treh glavnih vlog lahko (po drugi svetovni vojni) štejemo zlasti sopranistke, kot so Maria Callas, Renata Tebaldi, Zinka Kunc Milanov, Montserrat Caballé, Maria Chiara (Aida), mezzosopranistki Giulietto Simionato in Fedoro Barbieri (Amneris) ter tenoriste Maria del Monaca, Placida Dominga, Luciana Pavarottija, Giuseppeja Giacominija (Radames) idr. V Ljubljani so Aido prvič uprizorili v sezoni 1898/1899, premiera je bila 1. oktobra 1898. Prva uprizoritev Aide v Narodnem gledališču v Mariboru je bila v sezoni 1938/1939 (premiera je bila 3. decembra 1938). Režiser je bil Vladimir Skrbinšek, scenograf Bogoljub Ussar, kostumografka Olga Nerat, dirigiral je Lojze Herzog. Posamezne vloge so oblikovali: Elfrida Herzog k. g. (Aida), Vida Zemejlič-Kovičeva (Amneris), Anatol Manuševski (Radames), Ivo Anžlovar (Amonasro), Pavle Kovič (Ramfis), Vladimir Skrbinšek (Kralj) idr.

Po drugi svetovni vojni so v Slovenskem narodnem gledališču Maribor Aido uprizorili v sezoni 1957/1958 (premiera je bila 5. oktobra 1957). Opero je režiral Ciril Debevec k. g., dirigiral je Jakov Cipci, scenograf je bil Maks Kavčič, kostumografinja Vlasta Hegedušić, koreografinja Jitka Ivelja, zborovodja pa Gustav Rakuša. V posameznih vlogah so nastopili: Ada Sardo (Aida), Dragica Sadnik, Adalberta Thuma (Amneris), Oskar Zornik (Radames), Miro Gregorin, Karlo Kamuščič (Amonasro), Ettore Geri (Ramfis), Aleksander Kovač (Kralj). Izvedenih je bilo 38 predstav. Tretjič (in zadnjič) so Aido v Mariboru na novo uprizorili v sezoni 1998/1999 (premiera je bila 22. novembra 1998). Režijsko in scenografsko jo je pripravil Giampaolo Zenarro, predstave sta dirigirala Stefano Pellegrino Amato in Boris Švara, kostume sta izdelali Danica Dedijer in Irena Sušac, koreografijo Maritza Maria Galaz, zborovodji pa sta bila Robert Mraček in Robert Homen. Vidnejše pevske vloge so oblikovali: Anna Valdetarra, Ljudmila Vechova (Aida), Dragica Kovačič, Nelli Manuilenko (Amneris), Janez Lotrič, Miro Solman, Anatolij Voropajev (Radames), Jurij Nečajev, Valentin Enčev (Amonasro), Valentin Pivovarov, Ivica Šarić (Ramfis), Konstantin Sfiris, Alfonz Kodrič (Kralj). Odigrali so 15 predstav.



dr. Manica Špendal

  1   2   3


Verilənlər bazası müəlliflik hüququ ilə müdafiə olunur ©azrefs.org 2016
rəhbərliyinə müraciət

    Ana səhifə