Gimnazija in ekonomska




Yüklə 65.27 Kb.
tarix30.04.2016
ölçüsü65.27 Kb.


GIMNAZIJA IN EKONOMSKA

SREDNJA ŠOLA TRBOVLJE,

Gimnazijska cesta 10,

Trbovlje


Trbovlje, maj 2004 avtor:

mentor:
KAZALO
potovanje po novem svetu 3

istanbul 7

pamukkale 7

antalija

perge

hatay (antakiya)



nemrut dagi

kurdistan

van

cappadocia



evrosong – istanbul 2004

viri


POTOVANJE PO NOVEM SVETU
Moram priznati, da sem na poti v Ameriko imel mešance občutke. Nisem natanko vedel, kaj naj si mislim o deželi in njenih prebivalcih. Vse moje znanje o Ameriki je temeljilo na filmih, ki pa v vsem pretiravajo. V glavnem so posnet zato, da dvigujejo nacionalno zavest in opominjajo Američane, da so naj… Kar spomnite se Armagedon. Vesel sem, da sem se motil, kajti vsi so bili zelo odprti, pripravljeni na pogovor in pomoč. Zelo jih zanima življenje v Evropi in takoj jim moraš povedati, kje Slovenija natanko leži. Z veseljem sem jim povedal in ne zameril neznanja geografije, kajti po pravici povedano, tudi jaz ne znam našteti vseh njihovih zvezdic v zastavi – zveznih držav.



Cilj sedmih popotnikov je bila najprej vzhodna obala ZDA. Vsa njena velika mesta, kjer živi največ ljudi v Združenih državah. Pristali smo v Torontu, kjer pa se na žalost nismo dolgo zadrževali. Utegnili smo skočiti le na stolp CNN, ki je baje najvišji na svetu. Pogled z njega je čudovit. V večernem mraku že težko vidiš, kje se mesto konča. Predmestje s svojimi hišicami in dokaj prijazno podnebje spominjata na Slovenijo, tako da ni čudno, da so se sem priselili tudi naši izseljenci. Z najetimi avtomobili, ki jih lahko po avtocestah zaradi avtomatskega menjalnika voziš brez uporabe nog, smo šli proti Niagarskim slapovom. Človek kar ohromi, ko vidi vso to mogočo vodo, ki s strašnim hruščem pada preko 50 metrov velike dolomitske stene. Pri tem velja opomniti, da se dviga ogromno kapljic, ki vsakega obiskovalca lepo poškropijo. Slapove si lahko ogledamo tudi s stolpov, ki stojijo v okolici, zadnje kanadske dolarje pa pustimo v dobro založeni trgovini s spominki. Potem pa preko mostu v obljubljeno deželo, Novi svet ali na kratko Amerike – kakor hočete. Ker seveda prihajaš iz dežele, ki diši po komunizmu, je treba na meji popisati nekaj obrazcev in plačati par dolarjev. Potem pa se lahko brez težav voziš po deželi neskončnih možnosti. Ker je pot do New Yorka dolga, smo morali prenočiti v kampu. Za nekaj dolarjev, ki jih plačaš oskrbniku, ali pa vstaviš v kuverto in odložiš v nabiralnik, lahko spiš po vseh parkih in kampih v ZDA. Cena, ki odstopa do 5$, pa je odvisna od ponudbe in lepega okolja, v katerem si. Seveda pa je v glavnem povsod možno tudi divje kampiranje.

Naslednji dan smo obiskali eno največjih mest na svetu, New York. Samo na Manhattnu se dvigajo najslavnejše zgradbe na svetu. Če se želite povzpeti na stavbo kjer se je King Kong otepal letal, vas bo grožnja z dvigalom na Empire State Building stala nekaj dolarjev, vendar je vredno časa, ki ga boste preždeli v vrsti, in denarja. Pogled z vrha je čudovit. Zlasti ponoči, ko vidiš le morje luči. V centralnem parku pa srečaš ljudi vseh ras, navad in poklicev. Nekateri so se prišli sem spočit, drugi naspat, tretji pa zato, da bi s predstavo zaslužili denar. Podobno kot skupinica akrobatov, ki kaže svoje sposobnosti čakajočim na ladjo, ki vas popelje do Kipa svobode. Mi pa smo se odločili le za ogled od spodaj, kajti za vzpon na to francosko darilo Ameriki je bilo potrebno čakati najmanj eno uro. Ta čas smo raje porabili za ogled Wall st., ki pa ni nič posebnega. Ulica kot ulica, le da je zlom borze, ki tu domuje, v daljnem letu 1929 povzročil svetovno gospodarsko krizo. Ljubitelji Godzile se bodo spomnili ''likalnika'' – zgradbe, pred katero so nahranili to veliko pošast in Brooklyn Bridge-a, na katerem je Godzila storila bridki konec. Kako je svet majhen sem se prepričal v eni od restavracij. Vsak je naročil nekaj rezin pizz in sedel. Ker sem bil zadnji, je zmanjkalo prostora, pa sem sedel nasproti gospe, ki je tudi malicala. Potem pa je ena od popotnic ugotovila, da je dobila manj, kot je naročila in seveda plačala. Ob njenem kreganju z lastnikom pa so seveda letele opazke tudi od drugih sopotnikov. Takrat pa je gospa vstala, vzela torbico in mi v slovenščini pripomnila: ''Ne razumeta se. Naj mu lepo pove, kaj je naročila.'' Nekaj sem zagodrnjal v odgovor, ko je gospa že šla iz restavracije. Kakšno sekundo pozneje, pa me je prešinilo, da sem pravkar srečal predstavnico dvomilijonskega naroda v nekajkrat večmilijonskem mestu. Ena od sopotnic je imela znanko v New Yorku, tako da smo pri njej prespali dve noči. Pozneje sem izvedel, da je včasih živela le nekaj kilometrov stran od mojega domačega kraja. Če se bo kdo kdaj potikal po katerem izmed večjih ameriških mest in je ljubitelj športa mu priporočam le eno. Oglejte si katerokoli tekmo. Mi smo si ogledali baseballsko tekmo med znamenitimi Yankeeji, ki so tisto leto postali ameriški prvaki, in Rangerji. To je svojevrstno doživetje. Tu ni razbijaškega navijanja ampak neka druga atmosfera, ki poskrbi za doživetje. Ves čas se nekaj dogaja. Med odmorom se na ekranu vrtijo karaoke in tako kakšnih 40000 grl skupaj poje pesmi ali pa zapojejo Happy Birthday leto starejšemu igralcu. Edina težava je, kako priti s tekme, saj je podzemna železnica nabita in moraš imeti veliko srečo, da kmalu prideš na vlak, kaj šele da bi sedel.


Pot smo nato z avtobusom nadaljevali proti Baltimorju. To je lepo milijonsko obmorsko mesto, kjer se lepo skladata malo starejša in povsem moderna arhitektura. Nove zgradbe so neverjetno lepo in drzno zgrajene. Kar nas je v Baltimorju najbolj zanimalo je bil akvarij, ki je eden izmed največjih na svetu. Tu smo si ogledali prečudovite tropske ribe, mogočne morske pse in liste. Takrat je bila izjemoma tudi razstava strupenjač z vsega sveta. Ni manjkalo klopotač, škorpijonov, nevarnih pajkov in črnih mamb. Na vrhu večnadstropnega akvarija pa imajo pravi tropski gozd, kjer prebivajo predvsem ptice. Akvarij se sicer ponaša s predstavo delfinov, ki pa je namenjena predvsem najmlajšim. Na koncu pa vas, kot vsepovsod, pričakata trgovina s spominki, kjer lahko kupite plišasto igračko ali kako drugo zanimivost. Ker nam ni ostalo veliko časa, smo si ogledali le še majhen muzej, posvečen legendi baseballa – Babe Ruthu.
Naslednji dan smo obiskali Washington. Pa tudi če ga ne bi. Tu uživajo samo tisti, ki imajo radi spomenike. Na vsakem drugem koraku se zaletiš v enega, pa še ti so posvečeni največjim ameriškim napakam. Tako se zelo zamisliš, ko stojiš pred 30 metrov dolgim in 2 metra širokim zidom, kjer so na majhno napisana imena padlim v Vietnamu. Veliko večji memoriali pa pripadajo slavnim predsednikom. Če želite priti do Lincolnovega memoriala, pred katerim je Forest Gump povedal svojo verzij ovojne, do ameriškega kongresa, si obujte udoben čevlje, kajti čaka vas dolga in še bolj dolgočasna pot. Kongres pa, kakor Bela hiša, te pustita praznega in brez posebnih občutkov. Tako kot samo življenje na pustih ulicah Washingtona, ki se z razburljivim in hitrim ritmom življenja v New Yorku ne more primerjati.
Tako sem bil zelo vesel, ko smo se vkrcali na letalo, ki je pristalo na severozahod ZDA. Pristali smo v Bilingsu, Montana. Kako se je v nekaj urah spremenila pokrajina in način življenja. Naš prvi cilj je bil Yellowstonski nacionalni park. Vožnja do njega je trajala polovico dneva, vendar daleč od tega, da bi bila dolgočasna. Pot nas je vodila čez enega najvišjim prelazov, s katerega je bil lep pogled nad nami pa se je lesketalo jezero. Nepozabno. Proti večeru smo le prispeli v park, plačali vstopnino za avto in se namenili poiskati prostor za kampiranje. Prijazni paznik nam je povedal, kje so še prosta mesta in nas napotil proti njim. Vstopnine so pretežno enake za vse parke v ZDA. Stanejo od 10 do 20 $, trajajo do deset dni. Tisti večer smo imeli neverjetno srečo da smo srečali skupino bizonov, ki je prečkalo reko. Bilo je okoli trideset bizonov vseh starosti in velikosti. To pa seveda ni nič v primerjavi s tisočimi, ki so včasih preplavljali ameriške prerije. Tu so bili le še tisti, ki jih človek ni položil v svoje dnevne sobe in katerih rogov ni obesil na steno. Niso pa samo bizoni tisto, po čemer je znan Yellowstone.
Tu so poleg lepih planjav, slapov in še gejzirji, bruhajoče blato in čudovita jezera vseh barv in predvsem vonjev. V bližini vseh vrelcev je namreč zaznati močan vonj po žveplu, ki pa le redki uvrščajo na vrh svojih najljubših vonjev. Tisti, ki so bili v Turčiji, so zagotovo obiskali Pamukkale. Tukaj lahko obiščete malo manjše, vendar prav tako lepe bazenčke, ki vam dajejo občutek, da ste v nekem drugem svetu.
Vendar smo morali zapustiti tudi ta raj in nadaljevati pot proti Velikemu slanemu jezeru, kjer smo zamenjali avto, se popeljali po Salt Lake Cityju in oddrveli na jug Utaha proti parku Zion. Na poti smo se ustavili še v dveh kanjonih. Prvi je majhen Rdeči kanjon, ki dobi pravo podobo v večernem soncu. Tu se mora popotnik obvezno ustaviti in občudovati škrlatne skale, ki se špičasto dvigujejo nad dolino. Drugi je Bryce Canyon, ki je veliko večji. Ima več razglednih točk, s katerih si lahko ogledate povsem drug svet. Tu se nazobčane rdeče skale strmo dvigujejo nad ozkimi dolinicami, ki jih je v tisočletjih izdolbla voda. Eden prvih pionirjev, ki so bili v tem kanjonu je dejal: »Najslabši kraj, kjer lahko izgubiš kravo!« Pred vhodom v park, smo si ogledali pravi ameriški rodeo, kjer so se pogumni kavboji poizkušali obdržati na biku. Na poti proti Velikemu kanjonu smo srečali veliko Indijancev, ki so ob poti prodajali svoje izdelke. Tu je sicer velika izbira spominkov, vendar jih vsak kupec nekajkrat preplača. V vsaki trgovini s spominki so vsaj za tretjino cenejši.
Grand Canyon te res očara s svojo velikostjo. Dolg je čez 300 km in široki okoli 25. Tu se pravzaprav zaveš kakšno moč ima voda, da lahko izdolbe soteske globoke tudi do 1600 metrov. Najvztrajnejši se lahko peš spustijo v globine kanjona, najpogumnejši pa tvegajo vratolomne spuste s kolesom. Mogoč je tudi rafting po umazani rečici, ki se po lepoti ne more primerjati z našo lepo Sočo. Tisti večer smo imeli še en cilj. Priti v Las Vegas. Nekateri bodo rekli mesto luči, drugi kiča, tretji zabave, četrti praznih denarnic. Vsak ima svojo verzijo. Pot nas je peljala mimo velikega Hooverjevega jezera, ki pa ga v noči nismo najbolj videli. Ko smo v predmestju postavljali šotor, nas je najbolj presenetila vročina. To pa zato, ker LV leži sredi puščave. Nato smo obiskali igralnico. Nismo se odločili za majhno, lokalno, ampak za prav velik hotel na silovitem Las Vegas Stripu. To je del LV bulvarja, kjer so najmogočnejše igralnice. Ena ponazarja New York, druga Monte Carlo, tretja je v obliki piramide s Sfingo pred vhodom in tako naprej. Vsem pa je skupno le eno. Zabava. Mi smo šli v Rio. Če je kdo mislil, da moraš v igralnico v večerni obleki z bleščečimi čevlji, se je zmotil. Biti moraš dostojno oblečen, kar pomeni najmanj kratke hlače, majica, natikači. Ni važna obleka, kajti tu si zato, da pustiš denar in se ob tem tudi zabavaš. Če pa slučajno kaj dobiš, je želja po tem, da bi dobil še več, tako velika, da spet vse zapraviš.
Po kratki noči nas je pot vodila po puščavi do najnižje, najbolj vroče in najbolj suhe točke Amerike. Dolino smrti smo si najprej ogledali z vrha enega okoliških hribov, kjer je pihljal prijeten vetrič. Tako sploh nismo imeli občutka vročine. Smo je pa zato bili deležni v dolini, kjer je neznosna. Tla doline so pokrita s plastjo soli, ki priča, da je bilo tu v davnini jezero ali morje. Prav zanimivo, da je na najnižji točki, ki leži 80 m pod morjem, majhna luža vode. V Kaliforniji se je vreme malo umirilo, tako da smo lahko normalno zadihali. ''Pozdravljeni palčki!'' si mislijo tri tisoč let stare orjaške sekvoje na južnem delu Sierre Nevade. Med temi do sto metrov visokimi orjaki se zaveš, kako se počuti mravlja ob človeku. To je čudovit gozd, debelo postlan z iglicami in zrakom, da bi ga vdihaval celo življenje. Seveda si lahko kupite svojo sadiko sekvoje. In čez kakšnih 1000 let bo vaš vrt krasila lepa dokaj visoka smrečica. In če smo bili pred dvema dnevoma na neznosni vročini, smo to noč prebili pri nič stopinjah Celzija. In to v Kaliforniji. In kar je za Slovence Bled, je z Američane Yosemite. To čudovito dolino, ki jo je nemogoče opisati z besedami, poznajo predvsem plezalci. Tu je veliko navpičnih sten, ki izgledajo povsem nedosegljive. Krona vsega je 1099 m visoki El Capitan, ki je bil prvič preplezan pred 41 leti. Park se ponaša tudi s 739 m visokim slapom in številnimi manjšimi, ki vas odpeljejo v pravljično deželo. Z razgledne točke bi lahko ure in ure opazoval to čudovito in neokrnjeno naravo.
Potem pa proti jugu. Cesta je postajala vse širša in promet se je zgostil. Da, to je pravi znak, da prihajamo v Los Angeles. Šotor smo spet postavili na enem od okoliških gričev in se podali na plažo. Tu pa sem doživel razočaranje, kajti nisem bil priča njenemu prizoru, ki jih vidiš v Obalni straži. Nobenih prsatih lepotic v bikiniju. Le povprečni prebivalci s svojimi povprečnimi stotimi kilogrami. Pa tudi nobene reševalke ni bilo, za katero bi se bilo vredno utapljati. Le mladenič, ki je na svojem stolpu delal sklece. Če želite videti, kako živijo bogataši, boste malo razočarani, kajti vse hiše na Beverly Hillsu so obdane z visoko ograjo in drevesi. Ulica, kjer imajo najslavnejši igralci v tleh svoje zvezde, pa je bolj podobna Ponte Rossu, kot kraju, ki bi ohranjal nesmrten spomin na junake filmskih platen. Imam pa nasvet za vse bodoče obiskovalce LA-ja. Stari in mladi pojdite v Disneyland. Tu bo vsak našel nekaj zase in se vrnil v svoje otroštvo. Ljubitelji vratolomnih voženj se lahko spustijo z rudarskim vlakcem ali sedejo v bob in odfrčijo z Materhorna. Za pustolovce je tu najbolj popularna dežela Indiane Jones in spust z drevakom. Bolj umirjeni gredo lahko na drevo Petra Pana ali pa se odpeljejo s parnikom Marka Twaina, za najmlajše pa je seveda Trnuljčičin grad. Vse je zelo čisto in vsepovsod si lahko kupite hrano ali pa se slikate z Miki Miško.
Na žalost se je bližal večer in čas našega odhoda iz Los Angelesa. Šli smo nazaj na vzhod. Peljali smo se mimo ogromnih vetrnic, ki seveda dajo veliko energije, vendar po mojem mnenju, s svojim izgledom preveč pokvarijo okolico. Kakšno vdolbino naredi meteorit, smo se prepričali na vzhodu Arizone, kjer je pred več tisoč leti 40 metrov širok in čez 300.000 ton težak meteorit naredil 180 metrov globoko in 1.2 kilometra široko jamo. Edina zanimivejša postaja do Austina v Texasu pa je bil Roswell. Tu naj bi davnega leta 1947 strmoglavili vesoljci. Na to so v mestu zelo ponosni in tako ima vsaka trgovina in restavracija obvezno svojo lutko vesoljca ali pa vrtijo film na to temo. Toda s tem so dosegli občutek, kot da se je čas v tem mestu ustavil pred petimi desetletji.
S prihodom v Austin pa se je naša 7000 km dolga pot po Ameriki končala. Doživeli smo veliko lepih trenutkov, ki jih ne bomo pozabili. Če slučajno omahujete ali se splača videti Ameriko, vam povem: ''Splača se!''

ISTANBUL
Življenje v Istanbulu in na sploh v Turčiji se prične ob 5-ih zjutraj, ko iz minaretov zatuli Alahova pesem. Nato še kakšne štiri ure vladata strog mir in tišina, ko se na bazarju pojavijo prvi prekupčevalci. Ti najprej zmečejo kupe svežega dreka izpred svoje trgovinice na prag sosednje, kjer se lastnik še ni pojavil in odprejo svoj štant. Kšeft – glavna značilnost tega 12 milijonskega mesta – se lahko začne.

Že na samem bazarju se vidi, da je tu vezni člen oziroma glavna prometna točka med Evropo in Azijo. Dobiti je mogoče originalne ponaredke vseh znanih evropskih firm: La Costa nogavice, D2 Diesel majice, 502 kavbojke, ... 10 kompletov za 5 ameriških dolarjev ($). Vidni so tudi najnovejši dosežki Tajvanske tehnike na področju otroških igrač. Cena izdelka pa je sorazmerna s svetlostjo in lepoto kože kupca. Istanbul je tudi mesto, kjer ima Alah veliko moč. Množice njegovih privržencev hodi občudovat njegov blišč v modro mošejo ob sončnem vzhodu, ko se sončna svetloba razprši na prekrasnem vitražu. Leni turisti, ki dolgo spijo, so prikrajšani za te efekte, ker je varčni projektant predvidel na zahodno stran le navadno steklo, in sonce razočarano zaide. Vendar se verniki razburjajo, ker je Meka na jugo-vzhodu in zadnje stene nihče ne opazuje.

Alahovo moč pa turisti občutijo tudi drugje. Brezalkoholne cone v krogu 200m okoli mošej izčrpajo tudi najbolj krepostne Evropejce. uvidevni trgovci pa ti zavijejo pločevinko piva v časopisni papir, da ne spravljaš svoje okolice v skušnjavo. Za odhod iz Istanbula poskrbijo velikanske avtobusne kompanije, ki te zapeljejo v kakršenkoli kraj, za katerega je količkaj povpraševanja. Budimpešta, München, Pariz, Moskva, Kijev, Beograd, Maribor ali pa Damask, Bagdad, … Zaradi naraščajočega Japonskega turizma nameravajo uvesti Honk-Kong, Peking, Tokio. Pa srečno pot.

PAMUKKALE

Majhna vasica na zahodu Egejske Turčije v bližini kraja Denizli. Legenda pravi, da je v davnih časih po teh krajih hodil Herkul in da ga je na tem mestu strašno zažejalo. Da bi prišel do vode, je z nogo udaril v tla in preklal skalo. Razpoka je segla do samega središča Zemlje in zmotila boga podzemlja Hadesa pri popoldanskem počitku. Da bi jo neolikancu malo zagodel, mu je potok, ki je privrel na dan, izdatno okisal. Ko se je Zeusov sin odžejal, ga je sicer malo peklo po ustih, vendar je le nekaj zagodel o Coca Coli in odšel.

Voda, izdatno obogatena s podzemeljskim apnencem, je le tega odlagala na robovih skal. Tako je po hribu navzdol nastala množica otroških bazenčkov, napolnjenih s to tekočino. Ko so v te kraje prišli Rimljani, so zaradi čudnega okusa menili, da je voda zdravilna, in ustanovili so zdravilišče. Patriciji so se veselo namakali v bazenčkih, misleč, da jih bo blato ozdravilo krčnih žil in mozoljev. Ker je kraj stal na potresnem območju, je bilo za zdravilišče preveč smrtnih primerov, in naselbina je močno izgubila na slovesu. Oživela je zopet v zdajšnjem času, ko so Turki ugotovili, da se zanjo zanimajo zahodni turisti. Pri izvoru so zgradili hotel z imenitnim bazenom, v katerem se petične angleške dame kopajo med antičnimi ruševinami. Pribili so tablo, na kateri piše, da je voda zdrava za jetra, ledvica, oči in za mehko sranje ter navili cene osvežilnih pijač. Očitno je Hades še vedno slabe volje. Ko se v vodi okopajo bogati hotelski gostje, je ta speljana v zunanje bazenčke, po katerih tacajo domači turisti, od tam pa v bližnjo turistično vasico, kjer jo primerno obogateno lahko zaužijejo se tamkajšnji gostje. K sreči je pivo tam cenejše. V tem kraju je tudi odlično avtobusno izhodišče za na Egejsko in Sredozemsko obalo.

ANTALIJA

Antalija veliko mesto ob Sredozemlju, napolnjeno z domačimi turisti. Ob 4-ih zjutraj, ko stopiš iz klimatiziranega avtobusa, najprej butne vate sopara segreta na 30 °C, nato pa te objame blag vonj po že malo postanih fekalijah. Plaže je, kolikor ti oko uspe prodreti skozi gmoto vlage v zraku, Turkov na njej pa vsaj še enkrat toliko, medtem ko senca očitno v tej krajini ni bila načrtovana. Odhod v morje je neke vrsta pokora za grehe, ki si jih storil. Pesek je droben, pa vendar ni mivka, tako da te sili v previdno hojo, po drugi strani pa ga sonce segreje na okoli 100 °C, tako da človek, ki odide na kopanje, izgleda kot da bi imel drisko. Morje je slano, toplo, relativno čisto in ponekod obogateno z ostanki svežega sadja. V zelo lepi marini moraš malo paziti, da te turški mornarji ne zvlečejo na kakšno ladjo in odpeljejo npr. na Ciper po ne ravno študentski ceni. Najzanimivejše stvari so izven mesta, zato naprej v Perge.



PERGE

Perge ali Pergamon (20 km vzhodno od Antalije) 500 let pred našim štetjem se je tam znašlo antično ljudstvo in iz neznanega razloga ustanovilo mestno državo Pergamon. Ker so bili edini in brez konkurence, so kmalu postali nekakšen mini imperij. Rimljani so kasneje nadaljevali tradicijo in stvar še malo dogradili. Od ruševin, za katere arheologi trdijo, da so se dobro ohranile, so najbolj kričeče amfiteater, ki je zaprt zaradi obnavljanja, stadion, kjer so staroselci imeli olimpijske, Rimljani pa gladiatorske igre, ter levja glava na začetku 200 m dolge mestne promenade, skozi katero je bil napeljan mestni vodovod (žal trenutno v okvari). Vladarji so si za okno v svet zgradili pristanišče v 30 km oddaljenih Sidah (do najbližje obale je le kakih 5 km), katere pa so Turki zdaj spremenili v turistično vasico namenjeno zahodnjakom (sodeč po cenah). Skozi zid, ki je del amfiteatra, je speljana glavna cesta v vas. žal je nepredvideni dogodek prekinil nadaljnje raziskovanje in malo spremenil potek potovanja.


HATAY (ANTAKIYA)
Ko stopiš iz avtobusa na glavni postaji, zaslišiš iz ene strani vpitje predstavnikov avtobusnih firm: ''Haleb, Haleb, Haleb, …'', iz druge pa ''Lattakya, Lattakya, Lattakya, …''. Če ne veš, da sta to bližnji mesti v Siriji, in obrazu narediš še malo negotov izraz, ti še tisti hip prodajo karto in te zvlečejo v središče Orienta. Hatay ali Antakya je središče arabskega dela Turčije in je najboljši kraj za obisk Sirije, za katero pa potrebuješ vizo, ki se dobi le v Ankari. Ko je turška legenda Ataturk v svojem velikem come back-u' preganjal Grke iz svoje dežele, je mimogrede bratom Arabcem se odvzel ta košček zemlje. Tukajšnje prebivalstvo vsako jutro, ko se ozre čez mejo, reče sliki "očetu vseh Turkov", ki je obvezen repertoar v vsaki zgradbi (kot pri nas nekoč Tito). V neposredni bližini je letovišče, ki ga obiskujejo bogati arabci iz Saudove Arabije, Omana, ... Več načinov je, kako spoznati Arabca na cesti, opisal bom le glavna dva: avtomobil 3x7 metrov (ponavadi Chervolett), s temnimi šipami in registrsko tablico napisano v arabščini. Bradat možakar temnejše polti, oblečen v belo spalno srajco, obut v neke vrste opanke, na glavi ima bel natakarski servet (ali beduinska kapa če že hočeš), v roki pa nesejo črn usnjen kovček. Možen je tudi mobitel. 5 m za njim ga kot duhovi spremljajo tri do štiri osebe popolnoma zavite v črne rjuhe, za katere bi se lahko sklepalo, da so njegove sorodnice oziroma žene. Ponekod se znajo z ženskami (sala). To velja predvsem za bogate Arabce. Revni ne letujejo V Turčiji ampak s kamelami romajo v Meko. Do vzhodne obale Sredozemskega morja je približno 30 km. Rimljani so tam naredili stoletni projekt, ko so v bližnji hrib izvrtali 1 km dolg tunel velik toliko kot karavanški. S tem so regulirali reko, ki jim je poplavljala naselje. Reka jim ni več poplavljala, pač pa so jih s časom odplavili perzijci. Morje je tam zelo toplo. Ko se kopaš, imaš le težave s polivinilastimi vrečkami. Teh je toliko, da človek dobi občutek, da morajo rasti v morju. Ko ti uspe zlesti ven, si kot ptičje strašilo. Turki pa kljub temu veselo čofotajo. Za konec pa še opis turškega nočnega kluba. ves prostor je osvetljen z rdečo barvo, ker rdeča je barva ljubezni. Ob vseh stenah so nameščeni redarji (gorile) oblečeni v bele srajce in črne metuljčke. Plesišče je na odru, kjer je tudi narodni band. Gostje so vsi izključno moški. Prisotne ženske so edinole mojstre najstarejše obrti, ki zasedajo posebno omizje. Gost cigaretni dim in slaba svetloba ji zakriva pred natančnejšim ogledom, vendar po grobi oceni nobena ni bila pod 100 kg. Dovolj je prikimati z glavo in že imaš ''prijetno'' družbo. Naj mi Alah oprosti, vendar ima človek s točenim romunskim pivom več užitkov. Na svidenje v Kurdistanu.

NEMRUT DAGI

Nemrut dagi (gora Nemrut, 2150 nadmorske višine) 38 pr. Kr.: ''Jaz, Antiochus I Epiphaes, premodri vladar dežele pri Evfratu sem s svojim premetenim ravnanjem dal svojemu ljudstvu brezmejno slavo in udobje. Dežela cveti, kopamo se v zlatu in teče nam med in mleko. Pametnejši sem od Sokrata, mogočnejši od Cezarja, in verujem v boga – to je vse. Kot vsem bogovom, tudi meni pripada svetišče, katerega mi boste zgradili na tej gori. Sam vrh se bo podrl in iz kamenja naj se izklese mojo podobo in podobe mojih sorodnikov – bogov. Postavijo naj se na vzhodni rob, da nas bo mogočnike vsako jutro, ko bo napovedalo dan obilja, obsijalo sonce s svojo zlato barvo. Te-iste podobe naj se postavijo tudi na zahodi rob, da bomo deležni tudi zadnjega žarka, ki še pripada naši deželi, kot se pač za nadnaravne osebe spodobi. v sredino naj se mi postavi grobnica z vsem mojim osebnim bogastvom in naj se zasuje s kupom belega peska.''


Tudi najmodrejši mojstri kdaj izgubijo glavo, posebno če gradnja ni protipotresna. tako se zdaj glave teh kipov raztresujejo po bližnji okolici in namesto sonca gledajo druga drugo ter se z začudenim pogledi sprašujejo: ''Kaj neki se e zgodilo?''

KURDISTAN

Že nekaj 10 km ven iz Elaziga avtobus zavije z glavne magistrale na stransko cesto naravnost med Kurdsko hribovje. Cesta na svoji 300 km dolgi poti ubira najvišje prelaze in skozi nekatere soteske seka živo skalo. Srečanje dveh avtomobilov je večkrat problematično, za dva avtobusa pa je to že podvig. Pomanjkanje asfalta za te kraje ni nič nenavadnega, kot tudi ovce na cesti. Pokrajina je enolično posejana s srednje visokimi hribi, ki so poraščeni s posušeno travo. Kurdski pastirji s puško na rami z mrkimi pogledi opazujejo avtobuse, ko ti mukoma rijejo v hrib skozi njihove črede. Potovanje se izdatno popestrijo se nenapovedane stojne točke, ki niso namenjene osebnim potrebam. Z mašinco oborožen vojak se sprehodi skozi avtobus in si ogleda osebne dokumente, medtem ko mu druga dva stražita hrbet pri vsakih vratih. Pri teh postankih si potniki lahko ogledajo sodobno turško oborožitev – oklepnike katerih topničarji v polni pripravljenosti nišanijo nekam v skalovje. Tovrstna turistična ponudba je uvrščena pod rubriko "gratis". En postanek se je odlikoval po tem, da so mi z detektorjem za kovine preverjali, da nimam slučajno pištole v gatah. Po dvanajstih urah vožnje (zadnjih sedem ur uradnik pristankov) smo končno ugledali jezero.


VAN

Van največje ležeče turško jezero na 1700 nadmorske višine. Le 60 km od Irana. Za razliko od nekaterih krajev na Sredozemskem morju ga odlikuje zmerna čistoča. Za to je poskrbela PKK (kurdska teroristična organizacija ki odganja turiste), in pa mati narava, ki je naročila vulkanu naj izbruhne. Ta je pri tem zamašil odtok, in v jezero zmetal toliko alkalij, da lahko odlično opereš sebe in svoje cunje brez detergenta. Vedno svež zrak, očesu prijazna okolica (zelena drevesa) in nizke cene pa le niso dovolj, da bi bil kraj atraktiven za turiste. Ravno nasprotno, tu je turist atrakcija za ljudi in je kratkih hlačah opažen že na velike razdalje. Pri sprehodi skozi bazar ga spremlja četa bosih mulcev, ki se derejo: "Hello turista, how are you? What's your name? Where do you come from?". To je tudi 99% znanja njihove angleščine. Tu se torej začenja tretji svet. Cena za vrnitev z avtobusom je občutno večja kot za prihod. Očitno je ljudi veliko težje privleči, kot pa ji potem odpeljati nazaj.



CAPPADOCIA

Cappadocia (centralna Turčija, 50 km zahodno od Kayseri-ja). Pravi raj za turiste. Če tako dolgo ostaneš, vedno najdeš razloge za podaljšanje postanka. Kot marsikje v Turčiji je tudi tu izbruh dveh vulkanov povzročil naravna čudež. Mehka kamenina, ki je priletela iz teh ognjenikov, je na debelo prekrila bližnjo okolico. Avanos, Urgup in Goreme so glavni turistični trikotnik, kjer se je narava najbolj izživljala in s pomočjo erozije iz te kamenine izoblikovala lunino površino. Že krščanski staroselci so cenili rodovitnost in bogastvo te dežele in so veselo kopali po tufu svoje nove domove. Ko so se skrivali pred Turki so se zakopali tudi 30 m globoko. Sicer pa so takšne luknje v skalah raztresene po vsej daljni okolici. Dežela je izredno rodovitna. To je verjetno edini kraj v Aziji, kjer gojijo krompir in buče. Grozdja imajo, da ne vedo kam z njim in zato jasno tudi vino. To je res vredno testiranja (in ne samo enkratnega). Cene so zmerne, ljudje prijazni, vročina pa ravno pravšnja, da si z užitkom privoščiš hladno pivo ob živi anatolski glasbi, ki jo izvajata šef oštarije in njegov še ne desetletni sin.

Skratka to je dežela, kjer ti postane žal, da si prišel, zato ker boš moral prej ali slej oditi.

Naj ji Alah da slavo in dolgo življenje.





EVROSONG – ISTANBUL 2004

Tabela št.1: DRŽAVE, KI SO SE UDELEŽILE FINALA



mesto

država

1.

Spain

2.

Austria

3.

Norway

4.

France

5.

Serbia & Montenegro

6.

Malta

7.

Netherlands

8.

Germany

9.

Albania

10.

Ukraine

11.

Croatia

12.

Bosnia-Herzegovina

13.

Belgium

14.

Russia

15.

Macedonia

16.

Greece

17.

Iceland

18.

Ireland

19.

Poland

20.

United

21.

Cyprus

22.

Turkey

23.

Romania

24.

Sweden

*države v ležečem tisku so se uvrstile iz polfinala

Tabela št. 2: SKLADBE, KI SE NISO UDELEŽILE TEKMOVANJA



država

število točk

Estonia

57

Israel

57

Denmark

56

Finland

51

Portugal

38

Lithuania

26

Latvia

23

Andorra

12

Belarus

10

Monaco

10

Slovenia

5

Switzerland

0




zmagovalna skladba: Ukrajina (Ruslana – Wild Dances)


VIRI:

internet:



  • http://freeweb.siol.net/zzalokar/dln/posvetu/amerika.htm

  • http://www.rcp.ijs.si/~cerne/potovanja/turkey/turkey.html

  • http://www.eurosong.net/years/2004/2004.htm

  • http://aton.ttu.edu/images/pics/12-09-istanbul.jpg




Verilənlər bazası müəlliflik hüququ ilə müdafiə olunur ©azrefs.org 2016
rəhbərliyinə müraciət

    Ana səhifə