Enajst urugvajcev utišalo brazilski narod




Yüklə 423.64 Kb.
səhifə1/20
tarix27.04.2016
ölçüsü423.64 Kb.
  1   2   3   4   5   6   7   8   9   ...   20


ENAJST URUGVAJCEV UTIŠALO BRAZILSKI NAROD

Petdeset let po šoku so Brazilci še vedno šokirani. Iz tega stanja jih niso spravili niti štirje svetovni naslovi niti splošno priznanje, da se v tej tropski deželi -- največji v Južni Ameriki, najbolj kontrastni in verjetno tudi najbolj nepravični, ker ima peščica vse, skoraj vsi pa nič -- igra najlepši nogomet na svetu. In ta šok se prenaša iz generacije v generacijo. Mladi rodovi, ki poznajo dogodek po pripovedovanju redkih, ki so ga doživeli in so še živi, ob misli nanj onemijo, tako kot je tisto popoldne 16. julija 1950 onemelo 205 tisoč duš (rekord gledalcev v zgodovini nogometa), ki so se že več mesecev pripravljale na najbolj nori karneval v brazilski zgodovini. Ker je moral imeti prvi naslov svetovnega prvaka tudi pravo scenografijo, so zgradili največje nogometno gledališče na svetu. Naslovnice časopisov so bile z velikanskimi "šampionskimi" naslovi natisnjene že pred tekmo. Pripravili so ogromno pustno kočijo in prodali petsto tisoč majic z zmagovalnimi napisi. Jules Rimet, predsednik Mednarodne nogometne zveze, je pripravil govor v čast svetovnim prvakom, seveda domačinom. Nikoli ga ni prebral. Brazilski igralci so si pod glavno majico oblekli drugo z napisom: Brazilija, svetovni prvak. Kdo si je drznil pomisliti na drugačen razplet, ko pa so domačini mleli po vrsti vse nasprotnike? Že v kvalifikacijah so izločili Jugoslovane. V odločilnem krogu, med zmagovalci štirih skupin, pa so ponižali Špance in Švede, 7 : 1 in 6 : 1 sta bila zastrašujoča izida. Za večdnevno slavje bi na finalu proti svetlomodrim potrebovali samo remi. Urugvajci so se z mukami prebili do odločilnega srečanja z izenačenjem proti Španiji 2 : 2 in zmago v zadnji minuti nad Švedsko s 3 : 2.

Samo peščica enajstih Urugvajcev je pred bojem kljubovala brazilskemu triumfu. Njihovi funkcionarji so jim tik pred zdajci v slačilnici zatrdili, da bo že tesen poraz v finalu uspeh, ki bo izpolnil vsa pričakovanja. Ko so odšli, je kapetan Obdulio Varela zbral soigralce in jim rekel: "Poraz ne pride v poštev. Samo zmaga in naslov prvaka nas bosta zadovoljila." Svetoval jim je tudi, naj ne gledajo na tribune, ker se srečanje odvija na travnati površini. Obdulio Jacinto Varela, rojen leta 1917 v Montevideu, je postal legenda v legendi. Soigralci so ga vikali. Še danes je največji junak urugvajske epopeje.

Ob prihodu brazilske enajsterice na igrišče je na tribunah eksplodiralo. Vse je šlo po načrtih in pričakovanjih, ko je Friaca v šesti minuti druge polovice tekme poslal žogo v mrežo in državo dvignil na noge. Vpitje dvestotisočglave množice je bilo zastrašujoče, hrup nepopisen, petarde in druga pirotehnična sredstva pa so do konca razsvetlila karioško popoldne. Takrat je stopil na sceno veliki vodja Obdulio, Črni šef (El Negro Jefe). Če nadaljujemo takoj, nam jih bodo nasuli ducat, je pomislil. Pobral je žogo iz vrat, jo spravil pod pazduho in se napotil k stranskemu sodniku, da bi mu nekaj očital, še sam ni dobro vedel, kaj. Menda prepovedan položaj, ki ga ni bilo. Hoja je trajala celo večnost. Ko mu je glavni sodnik, Anglež Reader, zagrozil z izključitvijo, je Varela zahteval tolmača. Preden so se sporazumeli, je minilo pet minut. Nasprotniki in množica so se umirili. Zgodovinska prelomnica je zaznamovala usodo dveh narodov. V trinajstih minutah so svetlomodri obrnili potek srečanja. Schiaffino je izenačil. Po zadetku je nastala taka tišina, da se je peščico urugvajskih radijskih reporterjev, med njimi Carlosa Soleja, slišalo po vsem stadionu. Enajst minut pred koncem pa je Alcides Ghiggia po podaji Péreza z desne strani kazenskega prostora poslal žogo v mrežo med prvo vratnico in rahlo nezbranim vratarjem Barboso in dosegel zgodovinski gol. Hladna prha za celo večnost. Ary Barroso, avtor ene najlepših brazilskih pesmi Aquarela do Brasil, je tisto popoldne sklenil svojo reportersko kariero. V enem zadnjih komentarjev je takole opisal trenutek: "To je največja tragedija v brazilski zgodovini." Pisatelj Carlos Cony je zgubil vero.

Ko so strelca vprašali, zakaj je poslal žogo na bližnjo vratnico, ki jo je v tistem trenutku čuval Barbosa, je odgovoril: "Ob prvem zadetku sem pobegnil in centriral nazaj Schiaffinu. V drugem je vratar mislil, da bom akcijo ponovil, pustil mi je nekaj prostora in prav tja sem poslal žogo." Brazilski levi branilec Bigode, ki je pokrival Schiaffina, trdi, da je Ghiggia v odločilnem strelu brcnil napol žogo, napol travo. Urugvajski vratar Roque Máspoli je petdeset let po tekmi izjavil, da je grobna tišina, ki je nastala po izenačenju, pokopala domače nogometaše. "Enemu od njihovih igralcev, ki je padel blizu kazenskega prostora, sem pomagal vstati. Bil je bled in prestrašen." Máspoli je bil ob izenačenju prepričan, da bo soigralcem zmanjkalo časa za zmagoviti zadetek, vendar se je zgodil čudež. Desni branilec Juan Carlos González, ki je zaradi poškodbe srečanje spremljal s tribune, se spominja, da je na koncu gledalce zajel kolektivni jok in da so po tekmi mnogi naredili samomor. "Bilo je neverjetno." Brazilski nogometaši so po srečanju prebili 23 ur v garderobi, ker so jim rekli, da jih bodo zunaj pobili. Ghiggia je z najpomembnejšim prodorom v zgodovini nogometa dosegel gol številka 311 na seštevku svetovnih prvenstev, čeprav je ta podatek še danes nepomemben tako za zmagovalce kot za poražence.

V obupu so organizatorji pozabili na podelitev, zato je Rimet po končanem srečanju s pokalom v rokah taval po terenu. Končno je našel Obdulia Varelo in mu lovoriko predal nekje na sredini. Nihče ju ni opazil. Varela se je nekaj let kasneje spominjal trenutka: "Pokal sem hitro pospravil, da mi ga ne bi kdo vzel. Rimetu še roke nisem dal." Preprost, kot je bil, je po tekmi izjavil novinarjem, da je bila zmaga resnično naključje. "Nihče naj se ne pretvarja. Če bi odigrali sto tekem proti Brazilcem, bi gotovo doživeli 99 porazov." Varela je vso noč proslavljal po karioških bifejih in tolažil jokajoče domače navijače. Nihče ga ni prepoznal. "Ko bi vedel, da bomo temu narodu povzročili tako veliko tragedijo, bi dal avtogol. Največ so imeli od naše zmage urugvajski nogometni funkcionarji, ki so se polastili zlatih medalj, nam pa so dali srebrne," je izjavil. Máspoli se je ob petdesetletnici dogodka spominjal, da je bila reakcija brazilske publike po krutem porazu tako plemenita, da se je spremenila v enega najlepših spominov, kar mu jih je pustil nogomet. "Čeprav so bili uničeni, ni bilo izgredov, zmerjanj ali psovk. Drugi dan, ko smo šli nakupovat po Ríu, nam v trgovinah niso hoteli računati. Od takrat smo se s soigralci zbrali vsak 16. julij in obujali spomine. Brazilski kolegi so prihajali in proslavljali z nami." Znameniti novinar Mário Filho je izjavil: "Mesto je zaprlo okna in se pogreznilo v žalovanje. Bilo je tako, kot da bi vsak Brazilec zgubil najdražjega sorodnika, čast in dostojanstvo. Zato so tistega 16. julija mnogi zaprisegli, da ne bodo nikdar več stopili na tribuno." Brazilska reprezentanca je počivala dve leti. Nikoli več ni oblekla bele majice z modrimi robovi.

Urugvajske zračne sile so po šampione poslale dve letali DC3. Na letališču v Montevideu jih je pričakala nepopisna množica. Obdulio jo je, kot nekaj dni prej nasprotnike, spretno prelisičil. Pravijo, da si je z denarjem, ki ga je od urugvajske zveze prejel za nagrado, kupil forda, a so mu ga že naslednji teden ukradli.

Najboljši vratar prvenstva, Brazilec Moacyr Barbosa, je posledice odločilnega urugvajskega gola trpel vse do svoje smrti v 79. letu. Starost je v revščini preživljal v obalnem mestu Praia Grande blizu Santosa. Gmotno pomoč so mu nudili klub Vasco da Gama, kjer je branil 21 let in bil po nesrečni akciji še dvakrat brazilski prvak, ter prijatelji. “Prekleti vratar” je bolečino ponesel v grob. Čeprav je ubranil na tisoče žog, mu rojaki usodne napake niso nikoli odpustili. Ko so leta 1993 Brazilci in Urugvajci na Maracanáju odločali, katera reprezentanca bo nastopila na svetovnem prvenstvu v Združenih državah, in je Barboso angleška televizija povabila, da obišče sonarodnjake, mu brazilsko vodstvo ni dovolilo vstopa. "V Braziliji je najstrožja zaporna kazen 30 let. Jaz že pol stoletja plačujem za zločin, ki ga nisem storil," je razočaran potožil. Umrl je nekaj dni pred petdeseto obletnico največjega nogometnega razočaranja vseh časov.



  1   2   3   4   5   6   7   8   9   ...   20


Verilənlər bazası müəlliflik hüququ ilə müdafiə olunur ©azrefs.org 2016
rəhbərliyinə müraciət

    Ana səhifə