Antarktika je najbolj osamljena celina na svetu. Več kot dve tretjini površine pokriva led, ki je na nekaterih mestih debel skoraj 3kilometre in sega v višino 2500m nad morjem




Yüklə 5.97 Kb.
tarix30.04.2016
ölçüsü5.97 Kb.



Antarktika je najbolj osamljena celina na svetu. Več kot dve tretjini površine pokriva led, ki je na nekaterih mestih debel skoraj 3kilometre in sega v višino 2500m nad morjem. Do pet odstotkov vsega ledu na svetu je zbranega na Antarktiki in tamkaj je izmerila neka sovjetska odprava najnižjo temperaturo, ki so jo kadarkoli izmerili na svetu, -88°C. Antarktika se deli na dva dela: zahodni in vzhodni del. Vzhodni del je prekrit z ledeno ploščo. Zahodni del pa je sestavljen iz otočij in gorami združenimi skupaj z ledom.
Celina je gorata. Mogočna gorska veriga sestavlja hrbtenico antarktičnega polotoka, ki se širi na sever proti Južni Ameriki – h kateri spada geološko. Druge gorske verige segajo od Weddellovega do Rossovega morja.
Polarni raziskovalci so opisovali snežne viharje, ki divjajo nad pusto in golo površino Antarktike. Snežne padavine so večinoma sneg, ki ga močni vetrovi prenašajo z enega kraja na drugega. V notranjosti zapade redkokdaj več snežnih padavin kot za 100 – 150mm vode. Velik del te vode izhlapi in v gorah Viktorijine dežele so suhe doline brez snega, kjer najdemo na tleh skorja soli in kristalov kot v vročih puščavah.
Na obale te otoške celine prinaša vpliv morja – ki je s svojimi temperaturami okrog ledišča razmeroma toplo – višje temperature, vetrovi vlažnega zraka z morja pa prinašajo najsevernejšim antarktičnim otokom in obalam polotokov več snega in celo poletnega dežja. Poleti se tam na več mestih sneg stali in razkrije vlažna tla in jezerca, katerih gladina se za mesec ali dva osvobodi ledenega oklepa. Na teh območjih je razmeroma veliko kopenskih rastlin in živali, tam najdemo tudi veliko tjulenjev in morskih ptičev.

Življenje na Antarktiki omejuje predvsem pomanjkanje vlage in toplote. Ko se sneg tali, namoči zemljo, toda tam, kjer so tla prepustna, voda kmalu ponikne. Sonce, ki je poleti več tednov neprenehoma na obzorju, ogreje tla , tako da se v dneh, ko ima zrak okoli 0°C, tla in mahovi na njih ogrejejo do 15°C: tedaj nastanejo najboljše razmere za rast rastlin in za življenje talnih živali. Kadar je sonce skrito za oblaki in v dolgih zimskih nočeh temperature naglo padejo. Za nevretenčarje z nestalno toplo krvjo in za nižje rastline poteka življenje s presledki; dejavni so v toplejših obdobjih.

Celo na najugodnejših krajih je rastlinstvo le skromno. V notranjosti celine so najpogostejše rastline grmičasti in skorjasti lišaji na skalah.
Prva ekspedicija na Antarktiko je bila izvedena leta 1820. Sestavljali so jo Rus Fabian Gottlieb von Bellingshausen, Anglež Edward Bransfield in Američan Nathaniel Palmer.Prvič so stopili na njo šele leta 1821. Med 1908 in 1942 si je to zemljo delilo 7 držav. V sredini 50-ih let so Antarktiko dodelili Čilam, Argentini, Ameriki, Avstraliji in Franciji.
Kljub temu da ima Antarktika velike zaloge rudnin, ne dovolijo izkopavanja, saj bi le–to uničilo občutljivo polarno okolje.
Petra V.©


Verilənlər bazası müəlliflik hüququ ilə müdafiə olunur ©azrefs.org 2016
rəhbərliyinə müraciət

    Ana səhifə